To je torej ta, zadnji blog.

To je torej ta, zadnji blog.

Štiri leta kasneje. Vsaka zgodba se pač enkrat izpne. Vsako rojstvo že nosi hkrati v sebi bolečino slovesa, je pisalo na hrbtni strani trdnih platnic neke knjige.

Rekli so mi, neštetokrat, krasno pišeš, ampak…ne piši tako zakomplicirano, premalo ljudi razume, premalo jih zato dosežeš. In sem repliciral, vedno znova, pa saj ne želim, da razumejo, česar mi tudi samemu ni mogoče razumeti. Ne želim, da dosežejo, česar ni mogoče doseči. Ulrich v Možu brez posebnosti Roberta Musila: blizu smo si, in vendar en drugemu nedosegljivi. Kako lagodno, kako udobno bi to vendar bilo, sam sebi verjeti, kakor da karkoli si, kakor da res kaj veš. Ko me je zadnjič poklicala prijateljica iz nekih drugih časov, iz krajev, kjer je nebo drugačno in drugače zvene besede, a hkrati obsojene na enako nezmožnost, in me je jela hvaliti za nek prispevek, je preko telefonske slušalke začutila moje nelagodje. Že dolgo vem, je rekla, da sovražiš hvalo. Res jo. Če je ne bi, bi bilo, kakor da dopuščam možnost. Še več, bilo bi, kakor da brezpogojno verjamem v tisto, v kar ni mogoče verjeti. Samemu sebi.

In sploh: kar sem pisal, sem pisal zato, da bi mogli moji otroci, edini ljudje na svetu, ki imajo pravico od mene česa terjati, edini, pred katerih sodbo brezprizivno sklanjam glavo, nekoč, kasneje, ko bo v njihova življenja vstopilo tisto, čemur odrasli samopašno pravimo zrelost, vzeti to pisanje, torej vse tisto, kar sem zmogel potegniti, včasih prav mukoma izvleči, iz tistega, kar je od zunaj vstopalo, da bi v nekem poizkusu notranjega življenja skušalo uskladiti vtis in občutek s predstavo, ga prebrati in reči, to, to je bil moj ata. Slednjič le njim v povezavi z mojo osebo dovolim uporabo svojilnih zaimkov.

Ker če je moj smisel v čem, potem je v tem, da jim ponudim, kakor s kremplji iz hrapavega betona izpraskano platformo, s katere se bodo odrinili in me daleč presegli. In me bodo. Oni bodo razumeli, da so vse te identitetne oznake, ki jih lepijo name, potem ko sem sam to grdo razvado opustil, kakor obleka, ki jo zjutraj vzameš iz garderobe, pomeriš, nosiš, dokler ne postane zlizano ponošena, in potem naveličano odložiš.

Ker njihov ata pač neskončno uživa, ko se osvobaja iluzij, pa čeprav to včasih, nemalokrat, pride za ceno trpljenja. Ampak v tem je hkrati resnična svoboda.

No, toliko sem imel za povedati. Knjigo v nahrbtnik in v gore. Ker je mogoče pripadati šele natanko v tistem trenutku, ko se človek odpove predstavam. V tem je neznanska lepota, ki zazveni kakor tihi odmev iz daljnih krajev, kamor je mogoče dospeti šele, ko utihnejo besede.

To je torej ta, zadnji blog.

 

Oglas: iščem mojo domovino.

Bil sem in ostanem najpoprej naivnež. Na dan, ko slavimo osvobodilno fronto, priznavam slavo vsem vrstam nepretrganih notranjih bojev v človeku, ki gradijo z ozkimi špranjami izgrajene slavoloke zmage, skozi katere drobno pronica svetloba, kakor mameče, tiho vabilo tja, kamor se je mogoče le mukoma prebiti in se tako odvrniti varnim zavetjem pravoverne dogmatičnosti.

Počitka ni in ga ne more biti. Vse, kar preostaja in ostaja, je volja, je en sam zamah, je gibanje, je nepretrgan tok, brez kraja in cilja, pot in prizadevanje v njej, da moja vera ne bi bila niti eno uro stara.

Iščem mojo domovino. V malhi jemljem s seboj na pot, kakor popotniku malico, svobodo. Iščem kraj, kjer lahko sredi ulice, mirno in z zanosom na obrazu, občudujoče pritrjujem zvenu ciganske gosli in harmonike.

Prehodim širne, zamotane krajine svete vojne, samo zato, da bi jih odkril razumu, ki mi potlej tiho prišepne v uho: odkril sem, pravi, da je sveto vojno pred tisoč leti izumil papež in ne prerok.

Povzpnem se na goro. Molče opazujem obraze, njih nianse. V neki praznini okušam zven glasov. Vsi, brez izjeme, mi hkrati enako pripadajo in ne pripadajo. Izmed vseh mi je najbolj tuj moj lastni obraz. Tiho, komaj opazno, se nasmehnem grenkobni neprezračeni domišljavosti svojilnih zaimkov.

Gora me ne prevzame z domačijskostjo, ker bi utrjevala podobo v meni, da pripadam s krvjo zamejeni zemlji, temveč, mnogo bolj, z bližino in objemom svetlobe, ki jo slutim za temačnostjo nevihtnih oblakov.

Kasneje, na kamnitem tlaku mestne ulice, sredi zmedene kakofonije glasov, vsak teče za svojim smislom. Ko ponoči utihne dan in ugasi luč, vsi enako izgubljeni, vsi enako nesmiselni, vsi enako koprneči, vsi enako minljivi, vsi enako ranljivi, vsi enako tolažilnega objema iščoči.

Jaz še zmeraj na poti.

Iščem mojo domovino.

To je kraj, kjer je med levim in desnim, črnim in belim, žensko in moškim, hlapcem in gospodarjem, revnim in premožnim, verujočim in neverujočim, homoseksualnim, biseksualnim in heteroseksualnim, nezaposlenim in zaposlenim, zvestim in nezvestim, nek svobodni prostor, ki zabrisuje ločnice, samo zato, da bi vsak zase mogel najti tolažilni objem ljubezni.

Trkam na tvoja vrata. Ko jih odpreš, te vprašam: ali sem našel mojo domovino?

Vsi mi, v kadi z Madonno.

Ste že opazili, kako se v določenem obdobju, v konkretnih okoličinah, v posplošeno javno rabo jezika zmeraj vrine beseda, ki služi kot označevalec in simptom hkrati? Če se v spominu in času vrnemo pred pandemičnost razmer, ki nam vladajo, je treba opaziti, kako je ekonomistifikacijo vseh družbenih razmerij v ljudsjem vokabularju spremljal pojav novih označevalcev, ki človeku subtilno sugerirajo, kako naj osmisli samega sebe. Naj ponazorim le z dvema. Če ste hoteli, ali hočete to še zmeraj, resno kandidirati za od trga in razmer na njem odvisno službo, ste morali najprej samega sebe spoznati s “ciljno usmerjenostjo”, nato pa to še izpričati in prepričati stroge presojevalce na drugi strani mize, da boste s tem za podjetje ” dodana vrednost”. Vzporedno s tem je v psiholoških vodah potekal proces, ki se je zaključil v ” opolnomočenju” samega sebe.

Menda je doslej jasno vsakemu, ki me vsaj malo pozna: osebno nisem naklonjen ne procesom svete ekonomistifikacije vseh družbenih odnosov, ne tlačenju v okvire zapovedane normalnosti. V tej slednji je mnogo takega, česar ne morem in nočem vzeti za svoje. Tako, denimo, razumem človeško potrebo po varnosti, celo tako dobro, da sem iz zagotavljanja te iste varnosti, kadar je ta na delu v realnih danostih vsakdanjega življenja, napravil lastno življenjsko profesijo, a ji hkrati ne morem podeliti soglasja, da bi intimno vladala nad menoj, potem ko je absolutna varnost v okoliščinah, ki vladajo človeku kot končnemu bitju, in jih kot take vzpostavlja bivanjska (meta) fizika, nič drugega kot zgolj in le iluzija.

Če smo se torej kratko pomudili pri pred-pandemičnih časih, je zdaj na mestu, da s skalpelom zarežemo v mehko tkivo pandemične sedanjosti. Tisto, kar je tu na delu, ni več le beseda, temveč metafora. Slišati jo je mogoče na mnogih mestih javnega diskurza, uporabimo pa tisto, ki jo je izrekla glasbena diva Madonna, ki je iz milijardo dolarjev vredne kadi, pri čemer služi kad kot prispodoba ocenjene vrednosti njenega premoženja ( vir: you tube) sporočila, da smo vsi v istem čolnu in da bomo, če bomo, potonili vsi skupaj. Sedeč v kadi je pokrčila kolena in jih objela z rokami, okrog njenega telesa pa so po milkasto sivkasti gladini kopeli pluli rožnati cvetovi.

Ni moj namen, da bi preizkušal trdnost neke milijarde dolarjev, niti resničnost neke trditve, ki se zdi za lase privlečena. Namesto tega zastavljam vprašanje, od kod ta čoln in od kod ta metafora. Da, pevka ima prav, toda prav ima nehote, mimo namena, ki ga zasleduje in mimo sporočila, ki ga želi posredovati. V tem, kar ji spodleti, se skriva ozadje, ki ji s tem, ko širi konciznost njenega sporočila, pritrjuje. Zakaj?

Metafora čolna je, tako v sijajnem delu, ki nosi naslov Brodolom z gledalcem, paradigma metafore bivanja, filozof Hans Blumenberg, na delu že vsaj od antike. V njej služi kopno kot prispodoba stalnosti in gotovosti, znanilec vsega človeku znanega in, tako se mu zdi, obvladljivega, morje pa kot čista negacija kopna. Je mesto, kjer se človek izroči strahu pred neznanimi silami, ki jih ne zmore obvladovati, pri čemer se vsota vseh strahov v čistem antagonizmu do kopnega, ki figurura kot sinonim varnosti, izteče v možnost brodoloma. Smo na mestu, ki ga zaznamujejo številni paradoksi, toda ravno paradoks je, v nasprotju z Aristotelom, hegeljanski pričujoči dokaz resnice.

Širno morje, oblikovano kot vsota vseh strahov, služi najprej kot prepoved plovbe, ki tistemu, ki bo za ceno zadovoljstva s tistim, kar mu je dano, ostal na kopnem, omogoča najprej varno udobje tega istega kopna, nato pa mu še prizanese z nevarnostjo, ki jo v končni instanci predstavlja smrt. Toda na obali stoječ človek, ki s hrepenenjem zre na oddaljene čezmorske horizonte, seveda mora na pot, v tem je čista ambivalentnost človeškega bivanja. Strasti so dušne sile, ki kakor Eolov veter v razpetih jadrih človeka spravijo v gibanje, brez gibanja pa ni življenja. Zato je Prometej za človeka ukradel ogenj in zato je Odisej moral na pot. Toda oboje napotuje na globljo bivanjsko razsežnost, ki jo izvrstno zastavi Nietzsche, ko zapiše, da že samo dejstvo rojstva, že samo to, da smo vrženi v življenje, hkrati pomeni, da smo že s čolnom na poti. Tisto, kar deluje kot predstava kopnega in nosi v sebi udobno varnost, je iluzija, ki jo kot ključ odpira francoski razsvetljenec Voltaire, ko v Mikromeges zapiše, da je vsa človeška zgodovina kozmično povsem nepomemben dogodek. Zaprisežen, subtilnemu dojemanju izpostavljen gornik bo ob samem pogledu na monumentalne skalnate masive v sebi zapopadel isto razodetje.

Tisto, kar se človeku, ki misli samega sebe in svet okoli sebe, kaže kot trdna oblast nad lastnim življenjem, je v resnici do absurda neznatno, na milost in nemilost silam narave prepuščeno življenje. Brodolom tako ne obstaja le kot možnost, temveč celo kot nujnost, ki, potem ko postane jasno, da je ob brodolomu mogoče rešiti le samega sebe, ne pa tudi stvari okrog sebe, ki jih, tako mislimo, posedujemo, mora nastopiti in zmeraj tudi nastopi, saj šele izvršitev brodoloma skozi ” osuplost rešenega brodolomca predstavi novo izkustvo kopnega ( Nietzsche)” in je to novo izkustvo v jedru distance do načina, s katerim smo pred brodolomom pojmovali svet okrog sebe in samega sebe.

Na razburkanem morju, ali v skalnati vertikali ( op.p), se odvije schopenhauerski moment, v katerem se ” počutimo kot medel pojav volje, ki ga lahko razbije že neznaten udarec teh sil, nemočen pred silo narave in od nje odvisen, prepuščen naključju, kot izginjajoči nič pred neznanimi silami, hkrati pa kot večni spokojni subjekt spoznavanjs, ki je, kot pogoj objekta, nosilec ravno vsega tega sveta in je strašni boj z naravo le njegova predstava, on sam pa je v spokojnem dojemanju idej svoboden ter so mu tuja vsa hotenja in stiske. “

Tisto, kar iz kadi sporoča od pandemije spodbujena Madonna, ko pravi, da smo vsi v istem čolnu, se daleč izmika okvirom pandemije, ki služi v tem kontekstu le kot ena izmed možnih manifestacij brodoloma. Tisto novo izkustvo kopnega, ki vznikne iz pretresa ob brodolomu, ko se človek sooči z lastno minljivostjo, se torej kaže kot sposobnost vzpostavljanja distance, ki se ne vzpostavi vzporedno z iluzijo varnosti, temveč vzporedno z in neposredno na njenih razbitinah.

Mar ni torej ravno tako vzpostavljenja distanca natanko tisto mesto, s katerega je mogoče prepoznati povezavo med trajnim diktatom kapitalizma po nenehni rasti, ki subtilno in načrtno razpihuje željo in zamegli dejansko potrebo, s čimer iz človeka in sveta namesto cilja napravi sredstvo, in našo vlogo v njem?

Svet je zagrnil mrak. Čas je, da Minerva zamahne s krili, vzleti in razkrije, da je manj filozofiranja in več delovanja, ta ponarodeli punt zoper filozofijo, slogan tistih, ki se v brodolomu trmasto oklenejo majhne deske in na njej vztrajajo, namesto da bi si iz manj hotenja in manj lastnih stisk stesali novo barko, ki bi plula po taktih biti in ne imeti.

Metafora o čolnu namreč pripoveduje, da je mogoče izgubiti več od golega življenja. Ker je edini način, da krhkost doseže smisel, v tem, da poseže po nečem, kar jo presega. Za to pa potrebuje drugega. Tudi to je sporočilo, ki ga iz kadi namenja Madonna. Ne da bi to hotela.

Ničevost nekega sijajnega načina življenja.

Včeraj je neka, v meni že dolgo utrjena predstava o domnevni veličini tistega, čemur Američani sami pravijo ” the great American way of life”, ki sta jo kot tako, ob množici drugih dejstev, spetih v kolaž, ki presega zakonitosti časa in prostora, pomagala utrjevati znameniti ameriški lingvist in filozof Noam Chomsky v delu Profit pred ljudmi ( in še kakem, jasno), in film Michaela Moora Fanhrenheit 11/9, v katerem filmar ta sijajni ameriški način življenja povzame v podobi s fekalijami okužene, domnevno pitne vode, ki jo regijske oblasti načrtno usmerijo v tiste cevi, iz katerih se napajajo žejna ljudska usta nekega ameriškega mesta ( Flint, Michigan), medtem ko dobro, pitno vodo usmerijo v avtomobilsko tovarno, ker ta ista, ki iz pip teče v otroška grla, razjeda avtomobilsko karoserijo, pri čemer kaže opisani primer na celo vrsto človeku osupljivih ostudnosti ( izpostavimo le, da se zgodba pred očmi javnosti odvija nemoteno in nekaznovano, obenem pa še to, da se brez posebnega naprezanja v Erin Brokovich spomnimo še vsaj enega znamenitega filmskega izkaza, ki enako grozo, od iste misli motivirano in preko enakih pleč speljano, postavi malo proč, a še zmeraj na isti zemeljski zaplati), sovpadla z vestjo, da so v deželi svobode in demokracije na stotine brezdomcev iz nekega doma, kamor je vstopil od korone okuženi nesrečnež, namestili na neko parkirišče pod milim nebom, pri čemer so vsakemu izmed njih, ki si je tla postlal, jasno, s svojim kartonom, z belo barvo na tleh zaznamovali meje njegovega svobodnega prostora. Čeprav, tako ameriški mediji, je v neposredni bližini parkirišča na voljo večja stavba, označena kot dom neke dejavnosti, ki bi jih lahko sprejela.

Oprostite, ampak v tem vidim, ob prvovrstnem cinizmu, še znamenje, da je neka družba dokončno izgubila kompas. In čeprav je govora o družbi, ki je v svet, ob koka koli in božičku, kot najpomembnejši izvozni artikel redno izvažala, in ga še, ta sijajni ameriški način, pri čemer, najbrž v maniri marketinških strategij svobodnega sveta, uporablja široko paleto prepričevalnih orodij, med katerimi je tudi nek pritisk na nek gumb, ki pošlje v čas in prostor drago igračo, ki leti daleč nad ozemljem, in s tem nad jurisdikcijo mednarodnega prava, ne najdem v sebi prostora, ki bi mi dovoljeval, da bi se naslajal nad zavestjo, da gre za logiko, ki se ji je Evropa docela uspešno izmaknila. In ne samo Evropa. Poznam vsaj enega priznanega in cenjenega ustavnega pravnika in pravnega filozofa, ki upa jasno zapisati: če bi v Sloveniji resno mislili z ustavnopravnimi koncepti, država revščine ne bi smela dovoliti.

In vendar želim biti jasen. Revščina je kot družbeni pojav v končni instanci zmeraj posledica nekega delovanja, ki slednjič privede do slehernika. Ta trditev, vem, odpira mnogo vprašanj, od katerih vsaj dve zadevata ob slehernikovo vest in zavest, a hkrati v svojem bistvu ne najdeta zadostnih razlogov, ki bi smeli kot opravičilo, kot ekskluzijo odgovornosti, šteti nevednost, pri čemer najdemo v tem kontekstu, to je treba priznati, na sončni strani Alp tu in tam še zmeraj kak razlog za optimizem in v njem prostor za kratek vdih srčnega miru. Še zmeraj najdemo v sebi moči za solidarnost, to kaže tudi ta čas, toda zdi se mi, da je treba vsebinskost in iskrenost poudarjenega govora o solidarnosti, ki vselej sledi neki elementarni človeški potrebi, v družbenih razmerah, ki jih kot pogoj zaznamuje strah, presojati oprezno in z doberšnjo mero sumnjičavosti, ki bi morala izvirati iz tega, da strah kot počelo dejanja često, razen v primerih altruizma, ki jih je sposobna le ljubezni polna zavest, privede nazaj k človeku, ki ga je strah, medtem ko bi se morala solidarnost do drugobiti pričeti ravno tam, pri drugobiti. Ker sicer se izpostavimo tveganju, da s strahom iz družbe izgine še solidarnost.

Ne gre se namreč slepiti. Četudi je mogoče razumeti doktorja iz Camusove Kuge, ki virusu kot takemu odreka metafizično ali religiozno ali kakršnokoli že sporočilo, ki bi osmišljevalo sam pojav in obstoj neosebnega virusa, ga je mogoče misliti kot simptom, ki razkriva obstoječe družbene razkole in cele vrste drugih zablod človeštva. Tudi tisti sijajni ameriški način je kot družbeni odgovor na izzive soočanja s pandemijo pogrnil na celi črti in pogrnil je zato, ker se v imenu kapitala osredotoča na razpihovanje želje, ki nima s solidarnostjo in, naprej, človečnostjo, ne samo nobene zveze, temveč deluje v odnosu do njiju zaviralno. Ta kapital vas, denimo, na vse mogoče načine ves čas prepričuje, da so si tisti brezdomci tam, na tistem asfaltu, krivi sami, ker so imeli v osnovi, od rojstva, enake možnosti, in tudi v slovenskem parlamentu je mogoče slišati glas, da si človeško dostojanstvo zasluži samo tisti, ki dela.

Res? Taka misel je že v samem svojem bistvu skregana z definicijo človeškega dostojanstva, njeno ničevost pa v vsem svojem obsegu razkrivajo šele gospodarske krize. Že zdaj je mogoče prebrati realne ocene, da se nam kot posledica pandemije v drugi polovici leta obeta kriza, ki bo po svojem obsegu in moči daleč presegla krizo iz leta 2008, in da bo nekaj deset odstotkov ljudi ostalo brez dela. Eksistenčni strah, napajan iz strahu pred virusom, bo skupaj z virusom izginil, toda zamenjal ga bo druge vrste eksistenčni strah, ki bo proizvajal enake stiske. Bomo takrat še solidarni? Bomo razumeli, da mora stisk roke postati vrednota, četudi bo roko stisnila manj draga srajca? Ali pa si bomo o tistih, ki bodo ostali brez dela, še naprej dovolili misliti, da so ne samo sami krivi, temveč zato v človeškem smislu še manj vredni?

Prazne mestne ulice, ki se danes ponujajo pogledu, bi utegnile pri marsikom proizvesti alegorično misel na apokalipso. Toda, je zapisano na platnici neke knjige o Kierkegardu, apokalipsa v strari grščini ne pomeni katastrofe, nima grozljivega in mračnega prizvoka, niti ni nekaj zgolj skrivnega in skrivnostnega. Nasprotno, “apokalypsis” pomeni odkrivanje, razodevanje in odstiranje; vpogled v stvar dobimo šele, ko se znebimo utvar. Le kadar res pogledamo čez in nas ne stre strah, se nam vest odpre in svet odstre.

Pojdimo na pot odstiranja.

Vipavski komplot.

Ker je v gorah debela, ponekod prav razmočena snežna odeja, in ker me ni prav nič mikalo, da bi težko telo vlekel iz udrtin belega cementa, potem ko sem to počel že tolikokrat, da prav dobro vem, kako je tako početje zvezano s kletvico, spremljevalko napora, sem se usmeril proti zahodu, in še to komaj takrat, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Ko takole premislim, ta odpor do bele gazi in do mraza v njej, ta mik tople skale, z rjavkasto travo posuta pobočja Nanosa, ki valovijo v vetru, ta obet ugodja, ki daleč odtehta napor telesa v čvrsti skalni vertikali, posuti z udobnimi razčlembami in razjedami, dovolj dobro nadelani z železjem, da se strah ferat vajenemu nikdar zares ne pusti izvabiti na prosta dušna polja, mar ni v vsem tem jasno znamenje, da se staram?

Pa se skalnati obraz gore, tisti, s katerim se predstavi Nanos, ko se mu približaš z vrha majhne vasice nad Vipavo, ki živi pomladno prebujenje, znova izkaže. Ko skozi kratek gozd dospem do njenega vznožja, in se v šumeči spremljavi močeradjih premikov v podrasti po udobni, četudi ponekod ozki stezici povzpnem čez njene robove, dokler ne obstanem v majhni kotanji, nad menoj izdolben skalni previs, ki ga v čudni igri svetlobe ližejo modrikasti jeziki, in se ti jeziki brez ostrih meja prelivajo s sivkasto črno skalo, ostane vse dolinsko daleč proč. Ko se s popkovino pripnem na jeklenico in položim prste na od sence hladno skalo, pa zlezem po desnem oboku kotanje na njeno streho in jo v rahlem previsu, ki telo sili iz udobnega ravnovesja, prečim, pa premagam še kratek vertikalni previs in obsedim na njegovem temenu, pozdravim strah kot spoznavno sredstvo, ki premika meje možnega.

Z goro, ki v mojem imaginariju ni le skalna gmota, si zreva iz oči v oči. Vprašam jo, ali se tudi malega, nevidnega sovražnika ne bojim, ker mi je na svojih vesinah risala domače svetove, kamor nimam dostopa, ko govorim glasne besede?

Vstanem in se po udobnem skalnatem svetu odpravim na pot. Pred zadnjim raztežajem naletim na v skalo vkovano bakreno ploščo in na njej vtisnjene Otmarjeve besede. Bodite zvesti soncu, zeleni zemlji, tudi čarom teme, posebno pa sebi, piše, in potem pribije Amen!

Tik pod vrhom najdem ozek, skrušen skalni zob in si posteljem z njim. Tristo metrov pod menoj so levo in desno zeleno rjava polja vipavske doline. Nad menoj nebeško modra brezmejnost. Tu in tam popiha veter in prinese s seboj avtocestne tožbe jek.V meni pa tista dobro znana gorska domačijskost, ki jo človek začuti v sebi, ko za seboj zapre težka vhodna vrata in se znajde doma. Sonce, ki sije za vse enako.

Na mestu, ki je zmeraj kakor občutljiv obračun z vestjo, ne morem, da ne bi: kaj sporoča mali, tihi in nevidni sovražnik, ki šele s tem, ko paralizira tisto, čemur pravimo normalno delovanje sveta, omogoči Kitajcem, da vidijo modro nebo in Benečanom neovirani pogled na ribe v svojih kanalih? Kaj sporoča o ustreznosti soočanja z izzivi globalnega sveta, kadar se z njimi soočamo kot osamljena, razpršena, fragmentirana, s krvjo in zemljo zamejena narodna identiteta? Si še lahko privoščimo zablode našosti in vašosti, ali pa bo slednjič napočil čas, ko bomo razumeli, da smo si isti le v tem, da smo si drugačni?

Si bomo upali z neusmiljeno neprizanesljivostjo zastaviti vprašanje, ali je od kapitala gnana želja po nenehni rasti usmerjena od nas k nam samim ali h drugemu in h komu se naj stekajo nevidne niti solidarnosti? In če se izkaže, da ima prav Luka Lisjak Gabrijelčič, ko piše, da se bo po koncu prve, radikalne faze zajezitve pokazalo, da nastopa epidemija ne kot uravnilovka usod, ki usmerja ljudi k skupnemu cilju, temveč kot katalizator obstoječih razkolov, kaj tedaj?

Mar ni mogoče Agambenove misli o krčevitem oklepanju golega življenja, ki je sprožila toliko polemik, razumeti kot sporočilo o tem, da je metafizično obsojenost na praznino bivanjske forme, v katero smo vrženi, mogoče premostiti le s tem, da najdemo v sebi tiste vzvode ljubezni, ki nam dajo vsaj slutiti, če že ne razumeti, da je življenje, če ni napolnjeno z obliko brezčasnosti, ki nas pripravi do tega, da smo za to isto obliko pripravljeni tvegati lastno usodo, prazno in brez pomena, in da je ljubezen kot oblika brezčasnosti, v kakršnikoli podobi že nastopa, neizpodbitno povezana s smislom, pri čemer se pojavlja še kot ultimativna norma svobode?

Mar ni mogoče v brezčasnosti, ki je tu in zdaj, mimo nje pa sploh ničesar ni, prepoznati idejo dobrega, pa ljubezen v njej, kot edini pojav, ki presega človeku znani čas in prostor in kot tak daleč presega človeka samega? Ki v sebi nosi človeško dostojanstvo. In univerzalno enakost. To je sporočilo, ki ga je treba razumeti. Da ne bi bil naslednji mali, tihi in nevidni sovražnik še hujši. Ker ni človek tisti, ki je gospodar časa in prostora.

Prava pot v prihodnost je namreč tista, po kateri narašča naš strah, je zapisano v knjigi o Hazarih, mističnem ljudstvu iz sedmega stoletja. Hkrati je strah tisto sredstvo, ki minimalizira tveganje na poti. Da bomo morali iz cone udobja, tudi to sporoča mali in nevidni sovražnik.

Zato sem prejšnji teden pisal nadrejenemu in ga prosil, da me takoj napoti v pomoč policistom na kontrolni točki ob meji z Italijo. Zato sem ta teden preživel na tisti točki.

Ker mi tudi ti, gora, ko z zaprtimi očmi s hrbtom ležim na tvojem obrazu, rišeš svetove brezčasnosti. Ki jih dosežem, ko zapustim dolinsko udobje. Svetove brezčasnosti, ki se v meni oglasijo z glasom vesti, ko zavrnem vstop v državo vidno bolnemu, pomoči potrebnemu tujcu, ki ni ne naš, ne njihov, in pravi glas vesti, to ni prav in spregovori z besedami Kosovela: ” Rekel sem vam, da nismo več narod, da smo človeštvo. Celica, s celico prepojena, čaka in vstaja in raste v satovje človeštva.”

Se bomo torej naslednjega virusa lotili kot človeštvo?

Ti povem, gora.

Davida Gilmourja kitara, čestitka ob dnevu žena.

V tem tednu mi je v Sloveniji in širše znana novinarka ob kavi, vsem neugodnim kazateljem navkljub, ki daleč presegajo razmere in okvir male alpske deželice, rekla, da ohranja optimistično držo. Na koncu se vse izteče v dobro, to so bile njene natančne besede.

Potem sem v sebi brskal dolgo in temeljito. Vse, do česar sem se lahko dokopal, je to: medtem ko obstaja nepregledno morje razumskih razlogov, ki se razteza čez zgodovino ljudskih sovražnosti in kot tako v pripoznavo nudi samo to, da se ljudje, prvič, nič ne naučijo, drugič pa še to, da se na točki, kjer smo, v tem suma sumarum stanju, ki bi moralo vsakogar navdajati najmanj z nelagodjem, najdejo še apologeti vseh stanj sovražnosti, ki skušajo emancipacijo in enakopravnost tudi skozi filozofsko misel prikazati kot človeku nenaravno stanje, in deluje vse to kot močan potisk pesimizma, najdem v sebi en sam razlog, ki opravičuje možnost optimistične drže. Ta razlog in ta možnost nista stvar razumske artikulacije, temveč nastopata v domeni nekega upanja in, če hočete, neke vere.

Vse moje upanje je osredotočeno na na zvok kitaristične solaže, ki jo v pesmi z več kot povednim naslovom High hopes izvede ostareli David Gilmour, frontman Pink Floydov, torej predstavnikov tiste glasbene zvrsti, ki se lahko v resnici razmahne nad človekom šele takrat, ko zunaj tla tiho moči dež. Zvok električne kitare, nastajajoč pod zamaknjeno napetim izrazom Gilmourjevih obraznih potez, trenutek, ko visoko odzvanjajoče tone zamenjajo natančno odmerjeni, nežno pojemajoči toni akustične kitare, dokler se slednjič vse to ne izteče v pomirjajočo praznino tihote, to je tisti prostor, tisti čas, ki ga ne morejo zamejiti nobeni zidovi. V njem je svoboda, je človeški duh, v njem je dokaz vsega, kar je dosegljivo kot obet tistega, kar je na voljo in hkrati vsega, kar se izmika nizkotnostim vseh vrst kot domnevno edini obliki možnega.

To je glasba, ki je kot taka izraz ne-čutnega, idealno idejnega stanja, ki je tam zunaj, tam nekje, in je kot taka medij, tako nemški nobelovec Thomas Mann v Doktor Faustusu, ki uporablja čutno samo zato, ker je to edini način, da doseže neko obliko končnosti. Tisto, v imenu česar spregovori, je na drugi strani, je univerzalno in brezmejno, je zdravljica, ki ne slavi pravice enega samega naroda, temveč vseh, je bog, ki ne pozna vaših in naših, ki je gluh za naše priprošnje, kadar so te naperjene proti njihovim, je bog, ki se ne zgodi kot poskus lenobnega človeka, da bi mu bila usoda bolj milostna, on sam pa manj sam, temveč bog brez imena in oblike, ki zahteva trdo delo človeka na samem sebi, pri čemer terja to delo neusmiljeno odpoved vdajanju lastnim iluzijam, iz katerih smo si spletli udobno mrežo, da bi v njej živeli, kakor da se nas nič naokrog ne tiče.

Taka naravnanost vodi k neprijetni ostrini logike, ki pravi, da živimo v natanko takem svetu, kot si ga zaslužimo. V svetu, ki, med drugim, prisega na religiozne temelje nekega izročila, hkrati pa ves čas ravna, kakor da tega istega izročila ali ne razume, ali pa noče razumeti. Pavel iz Terza v pismu Galačanom pravi, da ni ne Juda, ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ne moškega in ne ženske. In s tem pove, da smo v imenu neke univerzalne brezmejnosti, ki si je ni mogoče lastiti, vsi enaki.

Ker ravno danes praznujemo nek specifični vidik te enakosti in njeno manifestacijo v politični, socialni in ekonomski dimenziji realnosti, naj vsak pri sebi razčisti, koliko te enakosti v resnici misli in čuti v sebi. In v imenu česa se vrti kolo.

Vse moje upanje, ves moj življenjski optimizem se s tem, ko vsebino nekega religioznega izročila iztrga personifikaciji in jo zveže z zvenom Gilmourjeve kitare, jasno distancira od stand upov vseh vrst in parketov. In zato si dovolim biti optimist le takrat, ko zunaj tla tiho moči dež.

Tragedija, komedija in knjiga vmes.

Nisem se zaman navduševal, ko sem po opravljenem vzponu prijetno utrujen, s prašnimi gojzarji drobil makadam sredi gorske doline v Julijcih. Pogled je vztrajno silil skozi ogolele drevesne krošnje tja čez, na drugo stran prodnate struge iz belih kamnov in manjših skal, k prepadno belim stenam, ki so se strumno pnele k modremu nebu. Edini zvok, ki se je mešal s tišino stvarstva, je bil občasni klic kavke nad menoj, njena tožeča poizvedba, ali je še ostalo kaj kruha, ki bi si ga delila.

In sem si začel kar takole, nehote, v tem je najbrž tisto, kar imamo za spontano, v sebi popevati refren iz pesmi novomeške skupine Dan D, Moj problem: moj problem ni sistem/ je ta čudež, ki je v men/ smejem se, ko se ne smem/.

Ko človek takole kaj doživi in kaj premisli, in vse to zapakira v besedo, ki označi življenje, si ne more kaj, da ne bi razumel, kar so modri pripovedovali davno pred njim: življenje je mogoče bodisi kot tragedija, bodisi komedija. Ker tragedija zahteva neposredno vpletenost, ukinitev distance, aktivnost prve bojne linije, ki pozdravlja bolečino kot tisto, kar razkriva, in ker je bolečine slej kot prej dovolj, se kot možnost ponudi še komedija, ki do življenja, do samega sebe v njem, zavzame humorno distanco, ki poteka od lastne resnice, od utvar polne percepcije samega sebe, do tistega, kar v resnici je in obstaja.

Tako je mogoče gledati film Moj ata socialistični kulak in se na ves glas smejati. Smeh postane posebno sladek, ko ga po rdeči preprogi pospremi zavest, da se smejemo sami sebi.

Ko postane humor orodje, so možnosti neslutene. Pred meseci sem s sinom na nekem letališču stopil pred obličje varnostne službe. Ker so bili dogodki tistega dne prava komedija zmešnjav, sem si na varnostnikovo vprašanje o tem, ali imam s seboj kaj nevarnega, dovolil odgovoriti z drobno in nedolžno šalo. Da, sem rekel, knjigo. Ni se mu zdelo smešno. Z mrkim pogledom me je poslal v posebno vrsto. Pregled sem končal znatno za sinom, ki s seboj ni imel knjige.

Pa mu nisem zameril, varnostniku. Sploh, ker je opravljal svoje delo in še bolj sploh, ker v moji šali niti ni bila samo šala. Knjiga je pač prostor, kjer se rojevajo tragedije in komedije in nasploh vse vrste drugačnosti. In je zato res nevarna uniformnosti enoumja.

Zaradi knjige se mi zdi pač preprosto neumno plačati dvajset eurov za hamburger na obali blejskega jezera. Ali en euro za kavo iz avtomata ob bazenu v nekih termah. Ali pristati na vsiljeno počelo carpe diem, kadar se ta manifestira kot kataloški poskus, kako iz vsakega trenutka iztisniti zadnjo kapljo življenja, odeti v nova oblačila in obuti v krasne superge, ki jih je treba čez mesec dni zamenjati, ker je tu nova kolekcija, nova linija, nova priložnost za nov carpe diem.

Mnogi so razlogi, ki napeljejo človeka, da gre in napiše Komedijo človeškega tkiva. Ali da pravoslavni duhovnik iz samostana na grškem otoku v Pokrajini, naslikani s čajem, reče: ” človek se ne sme nikdar navezati na ime, ki ga nosi, in posteljo, v kateri spi.” Edino, kar je jasno, je to, da je treba s komedijo začeti pri sebi, potem pa ji slediti navzven.

Še ne verjamete?

Na you tube si je mogoče ogledati Slavoja Žižka, ko ta stoji na enem izmed mostov čez Ljubljanico in nemški televizijski ekipi pripoveduje, da stojijo na uradni geografski ločnici. Na eni strani Balkan in na drugi Srednja Evropa. Na eni strani ženske tepejo in posiljujejo, one v tem uživajo, na drugi strani ženske tepejo in posiljujejo, one v tem ne uživajo, pravi filozof.

Lahko si mislite, kar hočete. Toda kaj porečete, če vam povem o ženski iz bivših republik Jugoslavije, ki je ne tako davno nazaj osuplemu slovenskemu policistu v solzah pripovedovala, da jo mož vara in da ona to ve, ker je ne tepe več?

Tragedija, komedija in knjiga vmes.

Vrednost neustrašnega govora.

Če se je mogoče povprečnemu človeku pred morečim vzdušjem neke umetno in načrtno razpihovane kolektivne psihoze, ki v teh dneh poudarjeno vlada nad našimi kraji, kam zateči, nam tolažilni objem, tako vidimo, ponuja vsaj dvoje: najprej kultura, po Thomasu Mannu definirana kot način, kako se
nočno strašljivo izteče v pobožnem, široko pojmovanem, in nato še, recimo temu ironija zgodovinskega spomina, ki kot možnost nudi vzpostavitev kritično humorne distance.

Četudi nam ravno ta ironija ponuja neslutene možnosti, kod začeti, se bomo za potrebe tega pisanja zaustavili pri Olympe de Gouges. Ta majhna Francozinja, v mnogočem namenoma prezrta, je konec devetnajstega stoletja, sredi razmaha francoske revolucije, objavila Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke. Z njo je postavila cilj, kot nujno sredstvo, ki vodi k cilju, pa uporabila kategorijo neustrašnega govora. Fantazmatska dimenzija
neustrašnega govora, tako sodimo, za soočanje s strašljivostjo obstoječe
realnega, za njega preseganje, ki črpa iz možnosti drugačnega, Idealnega,
terja zmeraj osebnega poguma. Strašljivost obstoječega kot konstitutivnega elementa neustrašnega govora je v prisiljujočem, ki ga tisti, ki neustrašni
govor uporablja, ne more nadzirati. V primeru, ki ga opisujemo, je
prisiljujoče svojo vlogo odigralo tako, da je krhki vrat Olympe de Gouges
položilo pod ostro rezilo giljotine.

Ko preskočimo dobrih sto let v času in se od tam napotimo tisoč petsto
kilometrov jugovzhodno, do prepadnih sten Julijcev, se znajdemo v času in prostoru, ki ga je zamejeval amfiteater mačistične percepcije, po kateri je ženska sodila za štedilnik in nikamor drugam. Natanko v tem času je Pavla Jesih splezala osemnajst prvenstvenih smeri, kot druga v navezi z legendarnim Jožetom Čopom pa še v tistih časih famozni Čopov steber sredi severne triglavske stene. To je bila hkrati gospa, ki je postala lastnica največje verige kinematografov pred in med drugo svetovno vojno. Ko je med
drugo svetovno vojno sredi okupirane Ljubljane v njenem kinu potekal ogled filma, je izvedela, da cela vrsta italijanskih častnikov ni plačala
vstopnice. Vstopila je v dvorano, odkorakala na oder, prižgala luč,
prekinila predvajanje filma in od predstavnikov okupatorske vojske
zahtevala, da kupijo vstopnico. Ni se končalo, kakor se je končalo z Olympe
de Gouges. Lahko pa bi se. Dovolj povedno je že to, da je umrla sama,
zagrenjena, obkrožena z jatami golobov, ki jih je na starost hranila med osamljenimi pohodi po mestnih ulicah ljubljanskih.

Zgodovina je prepolna podobnih primerov, ki ne samo pričajo, da je
neustrašni govor mogoč, nujen in kot tak v izbiro in odločanje prepuščen
posamezniku ( od tod tudi pravica do svobode izražanja kot temeljnega
postulata demokratičnih družb), temveč tudi, da je sam po sebi simptom nečesa mnogo večjega. Če terja neustrašni govor po eni strani osebnega poguma, terja po drugi še (prosto)voljnost osebnega žrtvovanja. Toda tako žrtvovanje, četudi se največkrat izmuzne osebni koristi, nikdar ni zaman, temveč se vsi drobni prilivi takega žrtvovanja slej kot prej iztečejo v široko delto občečloveške koristi, znane pod imenom človekove pravice, ki se v podobi človeškega duha kakor nevidna koprena Idej vleče nad vso zgodovino človeštva, pri čemer so njeni temelji položeni v univerzalnost neke absolutnosti. O tem že Platon v votlini. In to ni nekaj, pri čemur bi smeli mi sami izostati, temveč bi morali v imenu tega aktivno delovati, v bran Drugemu še prej kot sebi.

Tako bo tisti, ki bo hotel in zmogel, v včerajšnjem neustrašnem govoru
Generalne direktorice policije, postavljenem na oder ciničnega sveta, » v katerem je tisti, ki hoče nesebično pomagati, takoj označen za
sumljivca« ( Theodor W.Adorno, Minima Moralia), prepoznal vizijo policije, ki odreka servilnost in levim in desnim in sredinskim in sploh vsem politikam, kadar te ne služijo znotraj zakonodajnih okvirov postavljeni splošni koristi in javnemu dobremu, ki se kakor drobni prilivi stekajo v široko delto prej omenjene univerzalnosti neke absolutnosti. In držo, ki samo sebe ne vidi le kot nemi člen v verigi izvrševalcev politik, ker nosi taka naravnanost v svoji najstrahotnejši implikaciji, če karikiramo, zmeraj možnost tistega, o čemer izvrstno piše Hannah Arendt v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, temveč svojo vlogo razume kot vestno, suvereno in avtonomno sledenje zakonodajnim okvirom, pri čemer šele z neustrašnim govorom ponudi na vpogled vso razsežnost take percepcije policije in njenega delovanja.

To sem kot policist čakal ves ta čas. To je čakala policija. Že najmanj
sedemindvajset let.

Ko je Koronavirus tisti, ki sprašuje, Quo Vadis, Domine?

Pred leti sem na vroč zgodnjepoletni dan, ki ga ni predihala niti ena sama blaga sapica vetra, po še zmeraj zasneženi grapi čez Križ zlezel na Koroško Rinko, si tam podstavil nahrbtnik pod glavo in več ur bral Quo Vadis poljskega literarnega velikana Henryka Sienkiewicza.

Od začetkov pokristjanjevanja, ki jih opisuje Poljak, nas deli prepad, ki stoji na časovnih kulisah dveh tisočletij, toda naslovno vprašanje, ki ga je zastavljal tisti čas, se je izmuznilo zakonitostim razkroja in kakor Damoklejev meč obviselo v zraku nad nami. Če je tisto vprašanje, po Sienkiewiczu posredovano od Petra, ki je z njim neposredno spraševal Jezusa ( in mu je ta odgovoril, kamor grem, ti zdaj ne moreš, prideš pa kasneje) posredno nagovarjalo nek družbeni kontekst, po katerem človek vrednoti samega sebe in svet okrog, če je bil torej Peter na obronkih rimskih gričev tisti, ki je Jezusu zastavil vprašanje, je zdaj, to trdim, Koronavirus tisti, ki znotraj istega konteksta zastavlja enako vprašanje.

Kar se je v vmesnem času spremenilo, je to: če je bil prej Jezus simbolni gospod, ga je zdaj v vlogi simbolnega gospoda zamenjal kar človek sam. In to ne kakršenkoli človek, temveč človek, ki je sam sebi namen, sredstvo in cilj, pri čemer drugega kakor sam sebe in svoje ozko pojmovane interese ne vidi.

Tisto, kar se ni spremenilo, je aktualnost vprašanja, ki nosi v svoji lupini neko težnjo, ki kot nujnost vzpostavlja po Foucaultu izraženo zahtevo, neko terjatev po spremembi načina, kako človek dojema samega sebe in svoj odnos do sveta, v jedru katere je nič več in nič manj kot imperativ radikalnega preloma z obstoječim.

Če so se dogodki, ki jih je opisoval Sienkiewicz, še odvijali na brezskrbni odrski podstati Matere Zemlje, ki nam je gostoljubno nudila dom, se je skozi bivanju imanentno logiko minevanja zdaj spremenilo tudi to. Sodobni človek, ki samega sebe izraža skozi željo po gospodovanju, je v svojih oblastnih blodnjah zmotno domneval, da je lahko gospodar prostora in časa, s tem pa tudi Zemlje. Ne samo, da je s tem sam sebi odrezal korenine, ker je porušil neko ravnovesje v sebi, ki brez udeležbe Narave v odnosu pač ne more biti vzpostavljeno, temveč je s svojimi ravnanji, ki so neposredna posledica take človekove naravnanosti, iz časa napravil luksuz, ki je zdaj pred tem, da se izteče.

Če vse mineva, če se vse giblje, je praznina že samo zato neogibno potrebna, da se ima gibajoča vsebina kam naseliti. Tako stari Grki o metafiziki. Mi, njihovi samodobniki, samooklicani gospodarji časa in prostora, pa se v ne tako daljni prihodnosti ne bomo imeli več kam naseliti. Mati Zemlja nam z očitnimi znamenji odreka gostoljublje, a še zmeraj ne dovolj očitnimi, da bi za karkoli drugega kakor trgovino slep človek sprevidel. V tem je neka tragična logika, ki se kaže v tem, da je zavest najbolj jasna in osredotočena na sami meji med življenjem in smrtjo, z večanjem razdalje od te meje pa vse bolj meglena in razpršena. Tudi o tem sicer priča Koronavirus.

Mislite, vas torej sprašujem, da vi ali jaz nimamo nič pri tem? Vse imamo pri tem. Koronavirusu je, tako razlaga Laurie Garrett, ena izmed v svetu najbolj prepoznanih epidemologinj, mogoče prepričljivo slediti do samih izvirov njegovega obstoja, ki ga predstavlja netopir iz pragozda. Ta netopir se zdaj prehranjuje v sadovnjakih, kamor ga je privedlo od človeka gnano neusmiljeno krčenje njegovega naravnega habitata. S seboj je v sadovnjake prinesel Korono, ki sicer netopirjevemu imunskemu sistemu ne more do živega.

Mislite, vi ali jaz, da nima želja v nas ničesar za opraviti z najpreprostejšim prapočelom ekonomije, ki skriva v sebi zakon ponudbe in povpraševanja? Mislite, vi ali jaz, da nima želja v nas ničesar za opraviti s sečnjo gozda in da smo si z recikliranjem oprali roke nad odgovornostjo do planeta? Mislite, vi ali jaz, da akumulacija polovice svetovnega premoženja v rokah enega samega odstotka prebivalcev sveta nima nič za opraviti z velikimi obcestnimi plakati, ki v vas, v nas, razpihujejo željo in da nimajo migracije čez polovico sveta s culo v roki nič s tem?

Mislite. Mislimo. Znova. Prazne kitajske ulice so lahko simptom koronavirusa, ki vlada na njih. Lahko pa so, po Žižku, simptom odtujenega človeka, ki mu je mar le samega sebe.

Ko Korona sprašuje človeka, Quo Vadis, Domine, zanj v eseju iz leta 1971 odgovarja Tone Svetina: ” Ne manjka nam managerjev, ne generalov, ne politikov, ne reformatorjev. Manjka pa nam srca, ki bi čutilo z vsem človeštvom.”

Zavesti nepomembnosti lastnega obstoja z zganjanjem potrošniškega in tudi siceršnjega hrupa ne bomo ubežali. Če je kaj pomembnega in smiselnega, so to naši otroci. V iskanju odgovora, kak svet jim prepuščamo, se zazrimo skozi okno. Petnajsti februar je, zunaj so pomladne temperature, ki vladajo že lep čas. Snega v dolini še ni bilo, v gorah ga je za okras. Marsikdo ob tem pravi, fajn, ni ne kidanja, ne plundre na pločnikih in cestah. In tako prijetno toplo je.

Ena sama fina cona udobja, ne? In smo spet pri očitnih znamenjih iz sredine te zgodbe, ki jih slepi človek ne prepozna.

Na tem mestu sem včeraj pravzaprav zapis zaključil in ga objavil. Potem pa sem danes v uvodnem posvetilu, ki ga je Theodor W. Adorno namenil njegovi Minima Moralia, naletel na tako povedno misel, ki se v celoti umešča v to, kar sem imel namen povedati, da jo tu pripisujem v nezmanjšanem obsegu: ” A odnos med življenjem in proizvodnjo, v katerem je prvo dejansko ponižano v efemerni pojav druge, je docela nesmiseln. Sredstvo in cilj sta zamenjana. Slutnja nespametnega pa še ni izbrisana iz življenja. Reducirano in degradirano bitje se še žilavo upira temu, da bi ga začarali v fasado. Sprememba samih proizvodnih odnosov je zvečine odvisna od tega, kar se dogaja v sferi porabe, goli zrcalni obliki proizvodnje in popačeni podobi resničnega življenja: v zavednem in nezavednem posameznika.”

Točka upora mediokritetam, ki nam vladajo.

Kaj bi si o časih, ki jih živimo, mislil dobri stari Platon, potem ko je poltretje tisočletje nazaj v znameniti Državi varuhom reda postavil okvir, ko je zapisal, uriti jih je treba v telesni vadbi, a ne zanemariti še duševne. Prva preprečuje mehkužnost, druga surovost. Četudi je v zvezi z duševnim kot odvod animaličnih frustracij izrecno omenjal muzikalično, nam ne bi, smo prepričani, zameril vadbe v katerikoli umetnosti. In ravno umetnost, trdimo, nosi v sebi mobilizacijsko moč modrosti in lepote, ki bi nam pomagala vzdržati nalete zeitgeista sodobnosti, kadar ti kolidirajo s tretjo Platonovo zahtevo varuhom reda, ki je v tem, da naj imajo varuhi reda v materialnem ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Hmm. Ne preveč in ne premalo. Ker se zavedamo pasti, ki jih skriva v sebi temu času skorajda bogokletna platonovska maksima, terjajoč in tvegajoč poskusa jasne artikulacije nečesa, kar je nujno zamejeno s subjektivnim, in ker je zgodovina polna gromkih koračnic, ki so glasno odmevale po slepih ulicah oblastnih praks zapovedane objektivnosti, od koder smo se reševali ritensko in ne brez prask in modric, čemur je s humorjem prežet spomenik v Morju mladosti postavil Platonov, si, malo zares in malo za šalo, pomagajmo z za svet našim rojakom Slavojem Žižkom, ki ga mi sami, kadar smo doma, v resnici ne maramo, pri čemer bomo za poskus pojasnitve tistega ravno prav prevzeli neko njegovo razpravo, v kateri je kot prvi od treh dejavnikov, ki odločilno prispevajo k sreči ( ki je lahko le stranski produkt nekega udejanjanja, nekaj, na kar naletimo kot nehote in kakor mimogrede in ne kot namenski cilj) navedel natanko ta ravno prav. Ta ravno prav je skodelica kave, na voljo trideset dni, eneintrideseti dan pa ne več. In potem spet znova je. Šele na dan, ko ni na voljo, se zavemo, kako malo potrebujemo.

Ker je za kontekts naše zgodbe povedno pomenljiv še drugi dejavnik, predstavimo še tega: gre za zahtevo po latentni in bližnji prisotnosti drugega, ki je tu zato, da lahko nanj valimo krivdo. Za karkoli.

Jasno, ne eno in ne drugo nam ne gre na roko. Povečini živimo v coni materialnega udobja, kjer je kava, abstrahirana od konkretnega in povzdignjena na raven splošnega, ves čas na voljo, tistega drugega, kamor bi prelagali krivdo za naša dejanja, pa ni. Ravno nasprotno. Jumbo plakati ob cestnih povezavah nam pravijo ne samo, da nam je na voljo vse, kar si želimo, tudi ne samo, da nam je vse na voljo takoj, ampak da je vse odvisno le od nas samih. Perfidna logika dirigentov te igre ni naključna. Svoboda kot možnost možnosti s tem, ko zahteva odgovornost, uvaja tesnobnost ( Soren Kierkegaard, Pojem tesnobe), tesnoba pa je tisto primarno občutenje, ki se neposredno navezuje na Nič kot temeljni izvor vsega. Tisti Nič, ki hkrati privlači in odbija in predstavlja za človeka neznostnost bivanja. Temu niču je treba za vsako ceno ubežati, bežimo pa tako, da smo, kakor pravi dr. Yuval Noah Harari, izraelski zgodovinar, raje izkoriščani, kakor nepomembni, pomembnost pa doživljamo s posedovanjem stvari, skozi katere se doživljamo.

S tem pademo v manipulativno spiralo, kjer se odzivamo in kjer delujemo, ne da bi prej mislili in premislili, pri čemer so naši odzivi pogosto iracionalni, ker je človek v prvi vrsti pač tak. Dediščina razsvetljenstva je skoncentrirana v zahtevi po aktivaciji racionalnega, ki naj svetli iracionalno podstat človeka. S tem je hkrati jasno, komu je pri tem namenjena osrednja vloga. Nam. Mi sami smo tisti, ki moramo prepoznati nujo aktivistične pozicije, ki je v tem, da mislimo vse tisto, kar skozi zgodovino misli filozofija, kar raziskuje znanost in kar riše umetnost. S tem bomo sami sebi omogočili premik od nesmiselnega delovanja, ki skuša iz trenutka izžeti življenje, ker to pač smo, trenutek in nič več, do tega, da bomo skozi Heglovo definicijo vere, opredeljeno kot notranjo gotovost, ki anticipira neskončnost, prste položili na večnost.

Ko bomo to dosegli, bo postalo zunanje manj pomembno. Takrat bomo v sebi našli Diogena, ki je Aleksandru Velikemu, takratnemu vladarju sveta, ko ga je ta obiskal pred sodom, v katerem je živel Diogen, in mu v zameno za poučevanje sina ponudil karkoli, dejal, da mu naj stopi s sonca, ker bere knjigo.

S tem bo dosežen nek radikalen prelom v dojemanju sebe in sveta okrog nas, ki bo pomenil hkrati odpoved mediokritetam, ki nam vladajo.