Koliko je na trgu vredno brez-dom-je?

O čem torej ne mislimo, ali vsaj ne mislimo radi, pa bi morali? Ko sem v trdi temi v nekem mestu stopil z vlaka, je na pločniku pred vhodom na postajo ležal brezdomec. Od dežja prepojena kartonasta škatla je bila vse, kar je bilo med njegovim telesom in vlažnim betonom pod njim. Ob njem je bil z ročajem na tleh razprt dežnik, postavljen tako, da je nudil zavetje prehitro postaranemu obrazu nezdravo rožnate barve. Kaplje, ki so se sipale iz neba, so neusmiljeno zalivale njegovo telo. Med hojo od postaje do končne točke mojega potovanja tisti večer sem naletel še na tri, ki jim dom predstavlja ulica. Ob meni je hodil sin.

Iz poplave večinoma nekoristnih informacij, s katerimi nas dnevno zasipajo, da bi mimobežno procesirali tisto, česar ne znamo ali ne zmoremo kritično ovrednotiti, sem v naslednjih dneh postal pozoren na zapise v visoko nakladnem britanskem časniku The Guardian. Najprej je znana turška pisateljica Elif Shafak pisala o fenomenu, ki v zadnjem času pretresa turško družbo. Gre za skupinske samomore celih družin, tudi otrok, ki jih do roba brezna prižene revščina. Temu je sledil zapis novinarja, ki se je odpravil na istanbulske ulice in tam v pogovorih z lastniki trgovin zbiral pričevanja o neznanem moškem, ki pri njih že pol leta najprej poravna dolgove tistih, ki ne zmorejo plačati osnovnih življenjskih potrebščin, nato pa pod vhodna vrata stanovanj, kjer živijo, potiska pisemske ovojnice, polne gotovine. Recite mi Robin Hood, to je vse, kar odgovori na vprašanja o sebi. Potlej je šlo za dolg zapis o brezdomcih na oxfordskih ulicah in na koncu še članek kolumnista Francesa Ryana o ekonomski razredni vojni.

V katero delto se torej stečejo vse te reke?

Če je v nas kaj človeškega, in radi bi verjeli, da je, potem se mora v nas ob pogledu na brezdomca zganiti vsaj
neartikulirano nelagodje, če nič drugega. K čemu se zateče razum, kadar čez polja površnosti prihiti na pomoč? Vsaj dvoje nam pride misel. Plačujem davke, to je prvo, in drugo, imel je enake možnosti, kakor vsi ostali. Oboje je priljubljeno. Ker pa ni naš namen, da bi videli smisel v ujčkanju srečne samopodobe, sami sebi ne dovolimo lenobnega poležavanja na mirni gladini samozadostnosti. V tistem, kar ponudi razum, vidimo neoliberalno famo in mantro prevladujoče religije sodobnega časa, h kateri po večini molijo tisti verniki, ki ne vedo, da to sploh so. Mirne duše lahko pritrdimo, da je poskrbeti zase in za tiste, ki so od nas odvisni, ne samo pravica, temveč tudi dolžnost, ki od sebe z lahkoto odvrne ostre puščice slabe vesti, toda potem si moramo z enako brezbrižnostjo nastaviti zrcalo, ko se vprašamo, kod je zarisana meja, ki predstavlja mejo med poskrbeti in ne poskrbeti zase.

Zna biti, da bi se soj svetlobe, odbit od tako postavljenega zrcala, izmuznil zakonitostim časa in prostora, se napajal iz tistega, kar čas in prostor presega, in v nas osvetlil podobo grškega filozofa Diogena, ki je med sprehodom po atenski tržnici z neprisiljenim začudenjem rekel, glej glej, koliko stvari, ki jih ne potrebujem.

Še kot otroci smo brali Robina Hooda. Naše simpatije, tako smo čutili v sebi, niso bile namenjene tistim, ki so sredi
sherwoodskih gozdov predstavljali zakon, temveč tistim, ki so v okoliščinah, ko še ni bila vzpostavljena moderna država,
redistribuirali pravičnost, kakor se jim je to pač zdelo primerno. V tem sicer jasno vidimo nevarnost, od katere se s tem, ko si kot dopustno, a vendarle nujno obliko aktivizma predstavljamo le tisto, ki poteka znotraj polja zakona, distanciramo, toda hkrati povejmo, da je poanta Robina Hooda, kakor jo vidimo v času, ko so nas otroška leta že zdavnaj zapustila, v osrediščenju problema, ki nastane, ko se zakon razveže od tistega, kar razumemo, ko mislimo pravičnost. Zveza med zakonom in
pravičnostjo je tudi sicer, to zdaj vemo, kakor kelih, ki ga k ustom ponese žejni, da bi s požirkom grenkega pelina gasil žejo. Mi pa smo žejni ves čas.

Gre za to, da so porušena temeljna družbena ravnovesja. Robin Hood pripoveduje, da je bilo tako že v časih pred nastankom moderne države, medtem ko smo mi sami tihi pričevalci procesa, znotraj katerega nebrzdani kapital človeka iz smisla in cilja spreminja v sredstvo. V vse družbene strukture trdno zasidrani neoliberalizem se je neopazno prikradel še v naše misli, in
tam iz življenja napravil tekmo, ki nagrajuje uspešne, lepe, mladostne, hitre in drzne, na obrobje pa odriva vse tiste, ki to niso. Ali ki to ne želijo biti.

Če boste v spletni brskalnik vtipkali Oxford, vam bo ta ponudil bleščeče podobe britanskega univerzitetnega podeželskega mesta, enega izmed najbogatejših na otoku, kjer za pregrešno drago šolnino pridobite pravico do prestižne izobrazbe. Tisto,
česar vam splet na prvo žogo ne bo ponudil, so fotografije brezdomcev, ki umirajo na ulicah tega mesta. V zadnjem obdobju jih je umrlo pet. Za kontekst te zgodbe je povedno troje. Najprej, kot rezultat političnih odločitev, ki so jih britanske oblasti
v zadnjem desetletju sprejele na področju davčne zakonodaje, je deset odstotkov najrevnejših družin z otroci na letni ravni izgubilo petino dohodkov, medtem ko predstavlja izguba dohodka, ki ga je v enakem obdobju utrpelo deset odstotkov
najbogatejših družin, petkrat manjši znesek ( vir: britanski inštitut za fiskalne študije). S tem, in mnogimi drugimi mehanizmi, ki sledijo istemu duhu, je postavljen nek generalni sistemski vzorec, ki najbrž priča o tem, kdo lahko plača drago oxfordsko šolnino. Drugo, oxfordskim študentom mnogo trgovin ponuja dvajsetodstotni popust pri nakupih. Brezdomci tega privilegija ne uživajo. Še zadnje, iz prispevka v The Guardian je mogoče razbrati, da vinjeni študentje urinirajo po
brezdomcih in vanje mečejo steklenice. Alarmantnost slednjega je v tem, da ne gre več za sistemsko stvar, temveč za stvar, ki je v človeku. Tekmovalnost, ki jo kot orodje razpihuje neoliberalna logika, surovini človeka. Je namreč lastna vrednost, izračunana in potrjena na račun drugega, pri čemer tisti, ki računa, ni nepristranski opazovalec.

Že davno je dognano: identiteta se vzpostavlja skozi dva, po vsebnosti nasprotna principa, ki ju predstavljata separacija in zrcaljenje od in preko okolja. V praksi to pomeni, da smo, vsaj deloma, produkt okolja. In naprej to pomeni, da bomo, vsaj deloma, taki, kot je okolje. Če nas bo okolje prepričevalo, da moramo biti tekmovalni, bomo tekmovalni. In če nas bo prepričevalo, da bodimo solidarni, bomo solidarni.

Tisti robinhudovski aktivizem, ki se naj nujno odvija, toda hkrati nujno znotraj zakonitega, pa čeprav nam je znana Nietzschejanska misel iz njega lucidnih dni, ki pravi, da zakoni niso namenjeni preprečevanju kriminalitete, temveč novotarij, se prične s tem, ko se zazremo v kalne brezdomne oči, ki nas zrejo s tal, nato pa pobrskamo za kovanci v žepih in
jih stresemo v razprto dlan. Navkljub davkom, ki jih plačujemo, saj voljnost, ključen element dajanja, ki ( po)človeči, pri davkih zelo pogosto umanjka, s tem ko umanjka izbira. S tem podarimo človečnost. S tem spreminjamo svet. Najprej lastnega, potem tistega čisto blizu.

Proti večeru naslednjega mi je sin dejal, ati, a ne, da moramo pomagati ljudem.

Moramo, sem odvrnil.

In dodal: ” Vsi smo ljudje. Ko boš starejši, boš razumel, da smo vsi tudi brezdomci.”

Njenih pet vprašanj.

img_20191017_141208175428564271338880.jpg
Le nekaj kratkih gibov je še ločilo kazalce na uri, preden bi odbila deveta večerna, ko je zapiskal telefon.

Nečakinja. Ki se je pred časom, ne tako dolgo nazaj, med razmišljanjem o svobodi v osnovnošolskem eseju spraševala, ali je svoboda res tisto, za kar jo imamo. Naš um je naša kletka, je zapisala.

” Bok. Za šolo moram napisat intervju s članom družine. Ti lahko pošljem pet vprašanj?”

” Pošlji. Do kdaj pa rabiš?”

” Jutri. ”

” Je dovolj, če pošljem jutri dopoldne?”

” Jutri že rabim.”

” Ok. Pošlji.”

” 1. Vem,da si zaposlen kot policist. A si imel kot otrok drugačno poklicno željo?
2. Kaj se ti zdi v delu policista najtežje in kaj najlažje?
3. Znano mi je,da se v prostem času ukvarjas z gorništvom. Kako dolgo se že zanimaš za to?
4. Glede na to,da imaš veliko pohodov, imaš zagotovo veliko zgodb. Katera se ti je najbolj vtisnila v spomin?
5. Če bi lahko šel nazaj v čas,bi kaj spremenil glede svojega življenja?”

Ravno s teka, ležim na zofi. Odprem pločevinko piva. V roke vzamem telefon in pišem.

 

1. Kot otrok sem si najprej predstavljal, da bom pilot. Ne vojaškega, potniškega letala. Poklic se mi zdi še danes zelo lep in zanimiv, ampak želja v meni ni bila dovolj močna, da bi me spravila čez fakulteto za strojništvo, čez vse račune in preračune, konstrukcije, paličja, matice in vijake. Nekaj izpitov prvega letnika sem še opravil, potem pa se je zunaj začela pomlad in sem pač sledil vabilu sonca na travnike.

Nekje vmes sem se videl v podobi strojevodje, za krmilom velike, umazane, dizelske lokomotive. Tudi ta poklic se mi zdi še danes lep in zanimiv in ko danes ljubiteljsko analiziram samega sebe, najdem med obema poklicema vzporednico v tem, da ponazarjata dinamiko gibanja in minevanja, nepovratno izgubljenega trenutka na drugi strani okna, jaz, ki se naseli v nestalni trenutek, kar sicer ustreza moji notranji dinamiki.

Policist se je pojavil šele kasneje, nekje okrog petnajstega leta, kot, to danes vem, nejasno romantizirana podoba.

2. Najlažje v policijskem poklicu je ostajati na površju lika, ki ga predstavljaš. Slepo slediti podobi policista, ki jo na začetku poti oblikuješ v sebi. Ki jo oblikujejo. Najtežje je, nasprotno, prodirati v globino. Raziskovati lik, razumeti asertivnost v postopkih, ohranjati v sebi sočutje, videti v postopkih človeka, se odpovedati predstavi absolutnosti v odnosu med prav in narobe in kot imperativ pri ravnanju najprej slediti ideji dobrega, šele potem vsemu ostalemu.
3. Do dvajsetega leta starosti sem gore tu in tam opazil od daleč, na fotografijah. Po srednji šoli sem se lepo poredil in ko je alpinist Tomaž Humar po osvojeni prvenstveni smeri v južni steni himalajskega osemtisočaka Daulaghirija o izkušnji v dnevnem časopisju pripovedoval na skrivnostno mistični način, sem na blef, iz gole radovednosti, brez kakršnegakoli znanja, malo neumno, nesel krepko čez sto kilogramov na Brano, dvatisočaka v Kamniško savinjskih alpah. In vmes doživljal celo vrsto neprijetnosti, tegob in telesnega trpljenja, pa skoraj mistični strah, ampak po tistem, ko sem se po zadnjici izmučeno pridrsal nazaj, se je zgodilo nepredstavljivo: mimo vsake logike sem se zaljubil v gorski panteon. Ta ljubezen se z leti samo utrjuje.
4. Toliko lepih zgodb je bilo, da je nemogoče izpostaviti eno samo. Vse je lepo. Se s turnimi smučmi sredi zime povzpeti v visokogorje, skopati luknjo v sneg in v njej prenočiti, na polici v mogočni severni triglavski steni preživeti poletno noč, preplezati izpostavljeni greben Zeleniških špic, pozimi po grapi zlesti čez steno, se na ozki poti, ki nad strmimi prepadi preči steno, z razdalje dveh metrov iz oči v oči ogledovati s kozorogom ali opraviti zimski pristop na vrh dvatisočaka.
5. Navkljub mnogim blagohotnim ali manj blagohotnim opominom, navkljub praskam in modricam in drugim ranam, ki mi jih je podelilo življenje, ker sem si in si še po poti skozi življenje brundam Sinatrovo I did it my way, v delu, ki zadeva mene samega, ne bi spremenil ničesar. Napak ni, če si se iz nečesa, kar je v sebi nosilo potencial, da postane napaka, kaj naučil. Neprijetne izkušnje odpirajo špranjo, skozi katero iz tebe izpuhti domišljavost sebičnosti. So kakor pepel, v katerega se sesipaš, samo zato, da bi vstal boljši, kakor si bil. Da bi prejšnje lahko bilo dojeto le kot tlakovana stopnica k dobremu v tebi. Da bi razumel, da nisi središče sveta in da nisi vsemogočen, ampak da si čisto nasprotje tega. Majhen in minljiv. Ko to razumeš, potrka na tvoja vrata skromnost, ki nosi pravo vrednost. Ne imeti, ampak biti. Ne posedovati, ampak doživeti. Zaključujem z besedami francoskega filozofa, ki je rekel, preveč se imam rad, da bi hotel biti ves čas samo srečen.

” Poslal sem ti. Kako sicer življenje?”

” Hvala. Drugače življenje vredu. Pa

ti?”

” Um ni moja kletka. Življenje v redu.”

Kaptanski greben, izgubljeno v prevodu.

» Tvoji dvomi in tvoja vera so samo zračni mehurčki na površini. Resnica pa, ki se useda v nas kot sol v retorti med negotovo destilacijo, je onkraj razlag in oblik, za človeški okus je ali prevroča ali premrzla, preveč neotipljiva, da bi jo lahko zapisal, pa tudi dragocenejša od zapisane besede.«

(Marguerite Yourcenar, Opus Nigrum, Cankarjeva založba, str.98 ).

V torkovem jutru srebam vročo kavo in obračam list za listom. Onkraj lesenih rolet se previdno preoblači življenje; odvrglo je temno in ponošeno, iz obešalnika v garderobni omari sname težko, umazano sivo, jo pomeri, se ogleda v zamegljenem ogledalu in odkima z glavo. Radovedno opazujem priletni, postarani ovalni obraz na trdi platnici. Izpod v številne gube nabranega visokega čela, nad polnimi lici, na njih skrajnjih robovih redu v čop spetih neumitih sivih las odtegnjeni šopi, ki zakrivajo
majhna ušesa, me z žalobnim odbleskom temnega ognja nepomično izzivajoče zrejo njene oči. Temni odblesk v dveh dolgih, rahlo ukrivljenih gubah spolzi mimo nosnic, spusti se proti širokemu podbradku, se bežno, kakor
mimogrede, dotakne koncev obeh ustnic, zavrti se mu v glavi, temnemu odblesku, da preneha vztrajati. Počasi se razprši…tisto, kar ostane, je le še vabeča milost tolažbe.

Kako si vedela, Marguerite?

Vstanem in v star modri nahrbtnik zbašem moje dvome in mojo vero, ga zaprem in odložim v avto. Med sledenjem vijugasti cesti, ki postaja tolikanj bolj samotna, kolikor bolj se zajeda v domovje strmih hribov, nad katerimi bedijo pokončne bele stene, se znajdem v Kamniški Bistrici. Deseta dopoldanska je krepko odbila. Z zložnim korakom zagrizem v strmino, ki vodi na kamniško
sedlo. Še pred postajo tovorne žičnice minem gospo v zrelih letih. Iz ušesa
izvlečem slušalko in odsekano, a mehko pozdravim. Malo zatem z dlanjo po krepkih plečih potrepljam velikega črnega psa. Ne zmede se. Pomiga s košatim repom, pogled pa trdovratno upira v žensko, ki naju dohaja. Zrak je naphan s toploto, pod ovratnikom majice z dolgimi rokavi se hitro širi temen madež. Pod Jermanco iz nahrbtnika potegnem kratke rokave, zapustim markirano avtocesto in sledim za čevelj široki stezici, ki se kakor kača vije čez travnato pobočje. Sled se nenadoma razkroji, toda zdaj stojim otipljivo blizu Bosove grape, ki leži v vpadnici majhnega sedelca. Opazujem
bele plate skalnega skoka, ko nameščam čelado.

Vstopim v grapo in kmalu sam sebi pritrdim: grapa kot grapa, nobena ni prijetna, če ni obilno zasnežena. Zlezem čez tri skalne skoke, vmes se vzpenjam čez mešanico šopov trave in kamenja. Izhod iz grape na obeh straneh zapira strmo poraslo ruševje. Nekje v njem zapiska gams. Ne vidim ga, a slišim drhtenje zraka, ki nosi njegov pozdrav. Na majhnem sedelcu krenem na Kaptanski greben. Ob pričetku strmega vzpona čez pas ruševja z glavo zadenem ob macesnovo vejo. Drobne zlatorumene iglice se zlepijo s preznojeno kožo na vratu in rokah. Stresem se kakor moker pes. Napredujem v brezpotju. Edino znamenje, da sem na pravi
poti, je tu in tam sredi ruševja odžagana veja, ki se umika odtisom stopinj v črni zemlji. Vsakič, ko v iskanju oprimkov dlani položim na pas trave, ki ždi med skalnimi oprimki, se neprijetno zdrznem, presenečen nad njeno ostrino. Kmalu dospem do stene. Pričnem s plezanjem II.stopnje. Skala je krušljiva, vsak drugi ali tretji oprimek bi mi ostal v roki, ako bi nanj obesil težo. Sledim grebenu, ki je redkoma dovolj zračen, da se pogled vrtoglavo zvrtinči proti dnu. Večinoma gre le za nekaj deset metrov razlike.

Občasno sedem na skalo, obrnem hrbet steni, in zrem tja čez, na Zeleniške špice, opite od bleščeče sončeve svetlobe, na bele sledi, ki režejo svojo brazdo v rjavkasta pobočja kamniškega sedla, potem pa s pogledom prisluškujem odmevu vetra. Nadaljujem. Na izpostavljenem mestu se znajdem pred skalno zaporo, ki predstavlja težavnostno stopnjo višje. Levo ob njej zlezem do roba, pa se ob pogledu na skalne vesine vrnem nazaj. Poskusim desno, tam pa strme travnate plošče, prepredene s temno črno zemljo in kamenjem. Ni druge, kakor po zajedi direktno čez zaporo. Trenutek se razpre, neko bivajoče se hlastno zdrenja vanj in ga do konca izpolni s stikom med pravečno skalo in prsti. Iz vseobsežnosti trenutka vstane imperativ nujnosti: odločni zamah njene sape iz zavesti pomete identitetne oznake. Zlezem čez. Samo še sprehod na vrh Kaptanske glave in kratek, previden spust po vzhodnem robu, predno se prekobalim čez rob in po skromnem žlebu spustim v neko grapo, od koder se po strmem in sitnem drobirju med sopihanjem vzpnem na prijazna, z mehko travo rumeno rjave barve porasla pobočja. Odvržem čelado. Dvigne se veter, ki češe zlepljene lase. Ležem na travo, pod glavo podstavim nahrbtnik. Zaprem oči.

Začutim prisotnost v času in prostoru, ki je onkraj razlag in oblik.

Dolgo časa tako ležim, predno vstanem in se mimo kamnitih možicev sprehodim do vrha Brane. Sonce se prične bližati Kalškemu grebenu. Če tu zgoraj še radodarno obsiplje svet s svojo svetlobo, so gozd pod kamniškim sedlom že zagrnile sence. Veter pospeši svojo melodijo, ko se silim z energetsko čokolado. Po grlu spustim zadnje kaplje tekočine. Po klasični poti sestopim na kamniško sedlo, tam obilno nakrmim s kruhom kavke, prečim pobočje proti steni Planjave in se ob zadnjih sončnih žarkih spustim po melišču do mesta, kjer sem šest ur prej zapustil markirano pot.

Svet zagrne tema, ko vstopim v gozd. Uro kasneje sem ob avtu v dolini. Srede makadamske ceste molče opazujem temne silhuete visoko nad menoj. Spustim se do struge Kamniške Bistrice, v plastenko zajamem mrzlo studenčnico in orosim presušeno grlo.

Nekje čisto blizu odzvanja skrivnost onkraj razlage in oblik, in odpira vrata notranje ječe.

Kasneje vzamem v roke tisto knjigo in se zazrem v obraz na hrbtni strani. Zdaj je poln zadržanega zmagoslavja.

Toda jaz poznam drugačna zmagoslavja od slave in drugačne ognje od tistih, ki žgo na grmadah; skoraj se mi je posrečilo, da ne bi več nasedala besedam, pravi Marguerite.

Izvoli napolitanko.

Davo Karničar, za The Guardian: ” Rojen sem bil za to, da bi smučal z Everesta. To sem storil. Kako bo ves preostali svet sodil o tem, pa ni več moja stvar.”

Svet se je ovil v sivino, ki je z drobnimi iglicami rose kakor z nešteto nevidnimi nitmi prebadala topli zgodnjejesenski zrak. Iz neba nad zaspanim človekom je rahlo pršelo. Tihe kaplje, posamično trgajoče se iz brezoblične sive gmote, so temnile asfaltno podlago. Stal je pod napuščem hiše in z grbančenjem čela napenjal oči, ostri pogled pa pošiljal v izvidnico tja čez, skozi sivino, na drugo stran, kjer se skladni robovi zidarskih linij umaknejo razbrazdanim grebenom neskončno počasi preobražajoče se večnosti, ki se izteče v dolgih, zlizanih jezikih drobnega kamenja, zajedenih v navpično skalo. Pa vendar ni bilo v samotnem pogledu, ki je romal onkraj, in pri tem kakor slepec z iztegnjenimi, prosečimi rokami tipal skozi motne obrise predstave, nobene tesnobe, ki bi se vsa polastila človeka. Pojdem, je vedel ta človek. Pojdem in če padajo prekle. In je bil v tem mir, toliko miru, da se je zlil čez robove in postal spokojnost.

Sedel je na letalu, spodaj se je od mirne morske gladine bleščeče odbijala svetloba, da je kakor oslepljen od ostre bolečine zapiral oči, kadar je skozi ovalne oblike proti točki nič pošiljal radovedni pogled. Pustil je, da so v prihodnosti njegovega spomina kipeči valovi v plitvini kobalili sto kilogramsko telo, kakor da bi bilo puhasto pero, ki ga veter po mili volji vrtinči v zraku, dokler se ga ne naveliča in odloži, kjer se mu zahoče, mimo volje vrtinčenega.

Mislil je na gamsa, kakor ga je narisal Danilo Cedilnik – Den v Sledovih ptic. Starino, ki se med tihim plesom snežink, majhnimi delci, ki se odluščijo od neba, pod taktirko žvižgajočega vetra, odet v gost črn kožuh, z glavo, ovito v toplo sapo, ki mu uhaja iz ust in nozdrvi, počasi sprehaja po ozkem grebenu nad skalnimi previsi, nad žlebovi, po katerih čez steno lijejo vode, nad črnimi kamini, nad dolino daleč spodaj, ki jo je pobelil prvi sneg, nad temačnimi sencami, ki so jo zakrile in ki se počasi plazijo proti nebu, nad katerim še kraljuje sončna luč, in ni zanj ne preteklosti, ne prihodnosti. Na gamsa, ki ga je opazoval med divjim, norim tekom navzdol po strmih, skoraj navpičnih plateh nad prepadi triglavske stene.

Kadar pride star gams z gore v dolino, je z njim konec. Je prebral, po diagonali zleknjen v neudoben letalski sedež.

On sam ni bil več mlad. Tisti neugnani mladostni zanos, ki ga je v njem nekoč sprožil pogled na gore in je v njem pela svoje zmagoslavne epopeje zmota, se je umaknil mirni, tihi radosti popotnika, ki jo ta občuti, predno po daljši odsotnosti s pestjo
potrka po masivnem lesu vhodnih vrat, ki v sebi skriva svetli ogenj domačnosti. Občutek zmagoslavnosti ga je zapustil davno, razblinil se je na izpostavljenih stezicah, ki so bredle po kraljestvu gora, ravno tam, kjer je mogoče krokarju z nostalgijo zavidati zamah s krili. Že lep čas je vedel: v območju, kjer pravila igre postavljata majhnost in krhkost, je razmerje med naključjem in usodo besedna bravura, kakor netivo, ki vzplameni, da bi iz pogorišča lahko vstala ponižnost.

In je trkal s pestjo po vratih, ta so se razprla, obe polovici duri iz gozdnatih pobočij, vmes je zelene travnike presekala vijugasta črta umazano rumenkaste barve, po kateri je iz doline sem zavlekel prepih. Ko je stal na vrhu melišča, so se vrata za njim zaprla.

Ko se je dotaknil skale, je nedaleč proč ozračje vznemirjeno zadrhtelo in vzvalovalo, raztrgano od ostrega mehanskega zvena motorne žage.

Med plezanjem je skalo oblilo sonce in na lepem je ostri mehanski zven prenehal, toda to je ušlo pozornosti njegove zavesti, ki je bila telo, prižeto na skalo, in meditacija vsega, kar je polnilo njegove gibe.

Med počasnim, užitka polnim žuljenjem piva pred planinsko kočo, postavljeno na zelene zaplate skalne police, se mu je približal starec, taisti starec, ki ga je bil poprej opazil med spustom po poti s sedla proti koči. Suha, drobna postava in žilaste roke. V prijazen nasmeh razpotegnjen, z gubami prepreden obraz in žareče oči, ki so ponujale napolitanko. Od tam je obhodil vsako mizo, da bi s toplim glasom pospremil darežljivo gesto.

Ko se je človek na večer izpolnjen vrnil v dolino, je izvedel, čigavo slovo je jemala tista motorna žaga. In ko je v spletni brskalnik zapisal alpinistovo ime, je kmalu na spletni strani, namenjeni laični izmenjavi mnenj o zadevah medicine, zagledal zapise, ki so brezprizivno sodili neko zasebnost.

In je iz vsebine zapisov zevala razpoka, ki je postala prepad. V mislih se je vrnil h gamsu na goro. Opazovala sta škrlatno zarjo, s katero je za grebenom zahajajoče sonce obarvalo nebo, prisluškovala tišini v sebi in čutila enako.

Tisto, kar sta čutila v sebi, je ponujalo napolitanko, in ni terjalo ničesar v zameno.

Tivoli:oder razuma.

Franci Kek je oblekel policijsko uniformo Socialistične republike Slovenije, z njo paradiral po tivolskem zelenju in v imenu policijskega sindikata od mimoidočih zbiral podpise v znamenje podpore prizadevanjem za samolepilno znamko. In kasneje proti temu, da bi smeli pedri, tako se je izrazil, rojevati otroke. Kot da to ne bi bilo dovolj, je sredi s peskom posutega drevoreda ustavil skupino ljudi, jih zaradi gostega prometa postrojil v ravno vrsto, da bo več reda, jasno, in jim ukazal, da mu morajo v vrsti slediti. In so šli. Prejšnji teden na eni izmed naših komercialnih televizij.

Pisal sem prijatelju o tem, kar sem bil pravkar spremljal, in on mi je odgovoril, saj ne vem, ali naj se smejem ali jočem. Z jokom ne boš ničesar spremenil, sem odpisal, torej se smej.

Vzel sem dopust, da bi bral, skozi podstrešje zlezel na streho in se s hrbtom naslonil na opečnati dimnik. Z Johnnyjem Cashom v ušesih sem napenjal oči, da bi se prebil skozi sivino, ki je objemala dimnik. Iz nje je maloprej nežno rosilo. Prisluškoval sem tišini v sebi. Razkrojila se je natanko na tistem mestu, kjer je zevala neopazna razpoka. Na robu nje brezna je stal smisel in pogledoval v globino. Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari, homoseksualec, je pred tedni za Sobotno prilogo Dela francosko revolucijo okrivil za neko predstavo, ki jo je dala svetu. O človeku kot razumnem bitju. To je čista zabloda, je zatrdil, iz nje pa izvirajo mnoge zmote. Tudi demokracija. Dodajam važno dejstvo, ki sem ga prej spregledal: Yuval Noah Harari je doktor znanosti.

Dr.Harari je seveda dodal še dobrohotno opozorilo: če boste ljudem preveč dokazovali, da niso razumna bitja, tvegate, da vas ne bodo preveč marali. Moj nasvet je torej, če bi radi, da vas marajo, jim ničesar ne dokazujte.

Mimogrede, prostodušno in brez zardelih lic pojasnjujem, da nosim tudi sam na hrbtu malho vseh mogočih dokazov, ki vzbujajo upravičen dvom v razumnost lastnega bitja. Ob tem še priznanje: potem ko sem več kot uspešno dokazal sam sebi, se zdaj tu in tam trudim dokazati še drugim. S tem povezanih tveganj se zavedam, njih posledice bolj ali manj stoično prenašam. Še letos mi je moja preteklost prijetnega videza svareče rekla, ne piši normalnim ljudem nerazumljivih reči.

Kaj pa morem, ko vse kaže, da je obstoj smisla, odmik od trivialnosti praznine ( čeprav, od starih Grkov: če je ves svet v gibanju, je praznina nujen pogoj, da bi se imela vsebina kam naseliti..), odvisen od nedoločljive meje, kjer mejita red in naključje. Z razumom je tako ali tako križ, v najboljšem primeru je skrajni izplen vseh njegovih prizadevanj schopenhauerski pesimizem in črnogledost in okamneli obraz in do kraja porušena hiša iz kart, to je človekova samopodoba.

V tolažbo, in k sreči, ne udobni sreči, temveč oni, ki terja napor volje in dejanja, pa je mogoče doživeti smisel, ki ga ni mogoče artikulirati, ker se poskus take artikulacije vselej izteče v izgubo polnokrvne vsebine. Ga je pa mogoče začutiti. Pogoj: treba je začutiti lastno majhnost. Treba se je v izpostavljenosti nad prepadi okleniti skalnega skoka. Ali pa z de Saint-Exuperyjem v Nočnem letu pred slabim stoletjem sesti v krhko letalo in v njem prebiti mogočno nevihto nad večno zasneženim južnoameriškim gorskim masivom, da bi človek lahko zapisal:” Boj z viharjem, vsaj to je resnično, to je pristno v nasprotju s podobo stvari, s to podobo, kakršno si nadenejo, kadar le razmišljamo o njih…./ Vihar ni nič. Pred njim rešimo svojo kožo. Toda trenutek pred tem! Takrat doživimo soočenje!”

Skalni skok nad prepadi, nevihtna noč v krhkem letalu, oboje je le možna manifestacija odra, ena izmed mnogih, na katerem razvije svoje lovke samota, ki omogoči soočenje kot nujni pogoj, da bi človek razumel lastno majhnost. Zato de Saint Exupery pravi ” in vendar je postal nekako ravnodušen do vsega, na kar so ljudje močno navezani: spoznal je njihovo majhnost”.

Kdor je doživel tako skušnjo, je okusil viharje, ki jih je ta sprožila v njem. Tak bo razumel: strpati vso doživljanje življenja v polje racionalnega, razumskega, pomeni sam sebi odrezati korenine. In še to: razum je le toliko razumen, kolikor smo mu pripravljeni, hote ali nehote, dovoliti. Tisto, kar je objektivnega, vstopa v nas od zunaj.

Včasih je naša zaverovanost v razum le samoslepilna iluzija, po kateri tolmačimo lastno vrednost. Ki nam služi zato, da se dvignemo nad vse ostalo. In s tem izgubimo prav sami sebe.

V tem je resnična nujnost soočenja. Nad prepadi. V krhkem letalu med nevihto. Ob srečanju s Francijem Kekom v Tivoliju.

Šele soočenje pokaže razliko med pomembnim in nepomembnim. Ki je, med drugim, razlika med biti in imeti.

In najbolj pomembno: soočenje…majhnost….skromnost…človek….smisel. Četudi smisla ni mogoče vselej dojeti, ga je možno pa začutiti. V tem je bistvo ljubezni. Kakršnekoli že.

 

 

 

 

 

 

 

Skozi čigave oči te gledam, svet.

Zakaj čutiš potrebo, človek, da bi označeval, česar ne moreš razumeti?

Sledila sva udobni, široki zemljati stezi in jutru nastavljala hrbet. Steza se je kakor brazda zarezovala v travnato obličje, ki se je vzpenjalo, dokler se ni izteklo v melišče. Pot se je razcepila. V desno je melišče prečila Via normale, midva pa sva se ob levem robu povzpela do ostenja. Tam naju je pozdravila velika skala, s kracljavo rdečo pisavo popisana in je napis opozarjal, Findenegg, solo per alpinisti e experti. Nekaj lahkotnega poplezavanja, nato pa lep čas ozka, z drobnim prodom posuta stezica, ki nad divjimi prepadi preči strma skalnata pobočja, medtem ko se ves svet koplje v jasni modrini. Življenje, ki zajame dih in ga drži v sebi, da bi ga opazovalo, okušalo, spoznavalo. Kozoroginja, ki ob poti s samoumevno, ravnodušno mirnostjo muli šope trave in mali kozorogi, ki jo skušajo posnemati. Deset metrov nad nama, na skalni polici, pozorno motreči, zaviti rogovi starega kozoroga.

Blagodejni hlad strme stene in bleščeča sončna svetloba povsod okrog. Na prstih odtisi mestoma vlažne skale. Sredi stene bivak, kakor klin zagozden v steno. Konec prečenja, le še strmo navzgor, čez skalne zaplate, prepredene z neštetimi razjedami, kamor položi človek nogo, da bi počival, čez skalnate skodele, ki jih z dlanjo objame, da bi med plesanjem kakor Hessejev stepni volk ulovil ravnotežje, čez zlizane zaplate kamnite večnosti, da bi praznoval svojo majhnost in minljivost, čez ozke police, da bi našel v sebi izvire hladne studenčnice in si z njo orosil razgreto čelo, čez skalne skoke, da bi ulovil drobne kapljice potu in jih sestavil v mirno gladino, iz katere bi odseval obraz, ki ga išče v sanjah.

Uživaško plezanje prve ali druge stopnje po čvrsti, trdni skali. Lepa, divja, samotna smer. Zahtevnejši detajl v krušljivem ozebniku, ropotarnici obstoja.
Še krajši vzpon po ozkem, prepadom izpostavljenem grebenu in nato vrh, z nasmehom oznojenega obraza pozdravljen. Sedim, zrem sivkasto belkaste oblake, ki počasi zagrinjajo svet, vse, kar je in kar obstaja s slovo jemajočimi sončnimi žarki pronica skozi kožo, vmes pa se kakor peščena sled vije razum, ki pod vtisom impresij razume Saint – Exuperyja, njega besede, da je nor, kdor vodo v vrč zapre, ker ljubi pesem vodnjakov.

Komolce položim na leseni točilni pult planinske koče Giacomo di Brazza, majhne, z vtisom prijetne, ležerne domačnosti prežete kamnite hiše sredi planine Pecol, in rečem: »Signorina, voglio pagare una grande birra, un capuchino e coca cola.« Nekaj v tem stavku ni čisto prav, besede ne izzvenijo do kraja, težke in okorne obvisijo v zraku, pod stropom, kjer ventilator neutrudno premika soparni poletni zrak; še v trenutku, ko to pišem, ne vem, kaj je tisto, toda tisto me je, potem ko sem se osnov italijanskega jezika poskušal učiti na prelomu stoletja, tam daleč na kraškem robu, kjer ploščad med slovenskim in italijanskim mejnim prehodom pozimi pometa burja, zavetnica vseh tistih, ki so njenemu žvižgajočemu objemu prepuščali na kavlje obešeni pršut, pa nasprotnica nas, ki smo skozi njeno ledeno sapo v roke jemali vstopnice v drugačno kulturno sredino, drugačno življenjsko okolje, kamor smo se tu in tam namenili poslati radovedni pogled, samo zato, da bi spoznali domotožje, da bi, ozaljšani z novo usnjeno jakno s tržaškega Ponte Rosso, začutili tolažbo in radost v njej nad vrnitvijo tja, kamor spadamo, kjer nas vsi razumejo, kjer pripadamo, isti in enaki, le da ne povsem isti in enaki, tisto me je torej izdalo. Da me je izdalo, sem razumel, ko mi je točajka v spevnem valovanju jezika, v canzone slovenščini izstavila račun. Sedel sem potlej na tlakovani terasi in zrl tja prek, v italijanska pobočja Kanina. Tam se je lesketalo sonce in tam se je mudila moja misel, potem ko sva se bila s Sandro malo pred tistim skozi potemneli oblak vrnila z vrha Montaža, in je ta misel prepoznala točajkin trud, nagovorjen od mojega truda. Kar je bilo v zraku, ni bil spomin na požgane tramove narodnega doma sredi
morskega zaliva, temveč nekaj, kar daleč presega nad pogoriščem se vihteči vonj po zažganem; bilo je tisto, kar je sredi puščave, v neki votlini, na meji med Sirijci in Saraceni, gnalo Svetega Hieronima zapisati, kako bomo mi, ki jokamo še na prvi stopnici, k vrhu gore, od koder prihaja resnica, upirali pogled? Resnica pa, to mi je že lep čas jasno, terja svoje in tisto, kar terja najprej, je trud in napor in bolečina, šele nad njimi razvije svoj prapor svobodni duh. Ki mu ni mar za zastave slave, ker govori z neslišnim jezikom ljubezni, ki ne mara meja. Zato, samo zato, da bi to dojeli, se je treba povzpeti na goro.

Pod žgočim soncem.

Pod žgočim mediteranskim soncem se je znašel včeraj opoldne nek pomol iz kamenja in morje je lenobno klokotalo v njega zajedah. S sinom sva se umaknila pod streho iz platna v bližnjem lokalu, ki je občasno vzvalovala pod nežno morsko sapo. Pozejdon je blagohotno dobre volje z višav opazoval svet, ko sva naročila pijačo, on cedevito in jaz pivo. Potem sem na potezah sinovega obraza, od enega samega desetletja oblikovanih, prepoznaval vse tisto, kar je med menoj in njim. Vse tisto, kar sem nekoč bil. Že dolgo vem, prav bister fant je, in hkrati nežen, občutljiv in na trenutke plah. Lahko bi premikal svetove. In hkrati si v istem hipu ne bi hotel niti vezalk na copatih zavezati do kraja. Z malo otožnim, zasanjanim pogledom v očeh bi zrl v podobo pred njim in s kratkim, odsekanim gibom glave popravil šop las nad visokim čelom v smer, ki je zanj edina prava, kakor da je to vse, kar je in kar je mogoče, meni pa bi preostalo le občudujoče zavidati samoumevnost neke nedolžnosti, davno izgubljene, in bi bila ta nedolžnost v iskrenem prepričanju, ki ne potrebuje artikulacije in je zato tudi ne zahteva, da so vsi ljudje dobri in pravični in da je zatorej tak tudi svet, in bi se samoumevnost opisane nedolžnosti zrcalila v peklečih solzah, ki polnijo njegove rjave oči vsakič, ko svet preden položi obličje, ki ni istovetno s to podobo. Tega ni tako malo. In še manj bo, dragi moj sin. Kako ti naj torej povem, ko si brez besed čez mizo zreva iz oči v oči, vse tisto, kar vem, ne da bi ti pri tem vzel tisto prepričanje, tisto bogastvo peklečih solz, ne da bi ti s tem vzel prepričanje, z njim upanje in na koncu še solze? Kako ti naj povem, da so solze, potem ko z njih obrišeš vso rjo in prah tega sveta, znanilke ljubezni in da ima nasmeh pravo vrednost šele, ko ga izmijejo solze?

Kakšne barve je morje, sem vprašal. Zazrl se je tja, kjer se je na gladini lesketalo sonce. Modre. Zdaj pojdi in ga zajami v kozarec vode. Videl boš, da nima barve. Tako je tudi s teboj in z menoj in z vsem, kar je in kar obstaja. Vse tisto, kar boš čez mnogo let imenoval kompleksna resnica. Toda zdaj pojdi in pozabi na vse to in se predaj igri. Za vse je v življenju pravi čas.

S tem sva s to temo opravila. Tu in tam ga bom na poti skozi življenje opomnil na barvo morja, ujetega v kozarec.

Ko sva se odžejala, sva sedla na napihljivo blazino in z rokama odveslala od obale. Smehljal se je in v globinah kristalno čistega morja opazoval ribe in me z radostnim glasom obveščal o spremenjenih smereh, ki jih je ubirala jata sinjemodrih, ki je sledila najini blazini. In potem je šla ena iz jate in po svoje, on pa je mislil, da se je izgubila.

Ni se izgubila, kakor se ni izgubil eden izmed galebov, ki je hotel leteti drugače od ostalih. Sinjemodra riba in galeb sta čutila življenje po svoje in sta razumela, da je bolje za seboj pustiti sled v travi, kakor udobno hoditi po široko uhojeni poti, vendar v trenutku, ko to pišem, ni jasno, ali sta že vedela, da je treba zato v sebi zgraditi citadelo, trdnjavo, v katero prispeš, potem ko si se odpravil v puščavo in v njej prehodil pot, tako redko posejano z vodnjaki, da si moral od enega do drugega ves čas presegati samega sebe. Ko boš na drugi strani izstopil iz puščave, boš Avrelijeva pečina, ob kateri se bodo polegali razpenjeni valovi, gnani od kričanja usmiljenja vrednih tehnokratov človeške duše, teh nepogrešljivih apostolov pravoverne množice.

Toda tega ti nisem povedal. To boš moral odkriti sam. Kakor tudi to, kaj misli Antoine de Sant Exupery, ko piše, da je vse, kar nam pripada, svetloba, ki osvetljuje predmete. Ista svetloba, ki lije skozi lino trdnjave, v kateri držim v rokah dnevnik rimskega cesarja Marka Avrelija. Poklanjam ti, kar je zapisal: ” Iz Antistena: kraljevsko je dobra dela opravljati in obrekovanje trpeti.”

Poklanjam ti z ljubeznijo, ki je napihljiva blazina in zamah mojih rok med veslanjem od obale proti odprtemu morju, pod budnim očesom Pozejdonovim.

Imam pravi potni list.

Petkovo dopoldne na kamnitem hrvaškem otoku v jadranskem morju. Dolga kolona razbeljene pločevine prestižnih avtomobilskih znamk, mnogim pridodane prikolice z opremo za glisiranje. Za surfanje. Gremo mi na morje, na zaslužen dopust. Migriramo tja, da bi malo kasneje, malo bolj izpolnjeni in srečni, migrirali nazaj. Do naše zaplate zemlje, zagrajene in zamejene. Vroče sonce visoko na nebu, ko zagoreli pomorščaki s krova priplulega trajekta vržejo debele vrvi. Kolona se premakne in izginja v trebuhu orjaške kovinske pošasti. Na repu kolone ustavim starega Saaba in skozi odprto okno delavcu Jadrolinije pomolim karto za trajekt, kretnjo pa pospremim s preprostim dober dan. Zagoreli možakar me pogleda in reče, a veš kaj se je pravkar zgodilo? Pojma nimam, odvrnem. Nasmehne se, mi pravi, da sem prvi ta dan, ki ga je pozdravil iz razbeljene pločevine, me z levico prijateljsko potreplja po podlahti, ki je ležala na vratih, reče, dobar si ti čovjek, sretan ti put, in izgine iz vidnega polja, pusti pa mučno moreči vtis, ki se v meni obesi na pajkovo mrežo človečnosti in od tam sprašuje, koliko pa stane človeka prijazno pozdraviti neznanca? Ogradili smo tisto, kar je naše, da bi naše ostalo, ker je v tem po naše pojmovana pravičnost, na negovano trato smo položili ležalnike in senčnik, pa roštilj in čevapčiče na njem in kraljujemo sredi cone udobja in se ne menimo za nekega Iva Andrića, ki je nekje, nekoč, pisal, da ni življenje, če ne boli in ni sreča, če ni minljivo. Če že beremo, beremo kratke vesti na spletnih portalih, in mogoče še komentarje zakrinkanih anonimnežev, iz katerih je mogoče razbrati samo še to, kako daleč smo že zabredli.

Tisti čas, ko smo obračali čevapčiče na roštilju, je v pristanišče na Lampedusi brez dovoljenja italijanskih oblasti vplula reševalna ladja Sea Watch 3 s štiridesetimi izčrpanimi ljudmi na krovu, ki so jih rešili iz krempljev sredozemskega morja. V katerem je sicer v zadnjih letih umrlo 35.000 ljudi. Ljudi. Njena kapitanka, 31 letna Nemka Carola Rackete, je odprla vrata v ogradi, nastal je prepih, ki je s seboj nosil vse mogoče, in potlej je komentirala: “Imam belo polt. Rojena sem bila v bogati državi. Imam pravi potni list. Imela sem možnost obiskovanja treh univerz. Doštudirala sem pri triindvajsetih letih. Čutim moralno dolžnost, da pomagam ljudem, ki niso imeli takih možnosti.”

Na severozahodnem robu bohinjskega jezera se od gozdnate poti, ki vodi proti Stari fužini, kmalu odcepi slabo uhojena pot, ki se v ključih pne skozi gozd, pod žgočim poletnim soncem preči strma melišča, dokler zadihanega človeka slednjič ne privede do plezališča Uket. Človek se tam pripne na popkovino, nato pa v objemu ožarjenega kamna dobro uro spoznava, da je s tisto cono udobja, s tisto ogrado, ki pušča na drugi strani nič drugega kakor življenje, njegovo kompleksno resnico, sam sebi največji nasprotnik. Ko izpleza, in se po strmem melišču v diru spusti do jezera, se v njem prebudi tisto skrivnostno, ki spregovori z besedami iz Citadele Antoina de Sant-Exuperyja: ” Mogoče se je vzpeti v take višave, od koder lahko tudi na sovražnika zremo z ljubeznijo.”

Ograda je ogradi enaka. Tisti na ladji pred Lampeduso ali tisti, ki pobira karte, oba sta zunaj.

Proti soncu.

Na Triglav, Miro? Čakaj, da vidim, če lahko uredim dopust. Vmes tiktaka čas, ta izmuzljiva tempirana bomba. Potem zasveti ekran mobilnega telefona. Juhuhu, na Triglav grem. To je zgodba o osebnem boju za vrnitev v življenje. Papirji na delovni mizi, roki, spet ta čas, ta izmuzljiva tempirana bomba. Za mizo. Biti priden, biti ubogljiv, biti všečen. Visok krvni pritisk. Razdražljiva jutra in prazni večeri. Proti sebi v ritmu stampeda. Ne utripa čas, rdeče utripa srce, udarja v taktu tesnobe. To je zgodba o iskanju korenin s čelno svetilko. Tam nekje, v temo ovit, je mit, ki bos na trnih pleše valček s srečo. S tisto srečo, ki je ne moreš najti v milnem mehurčku iz pljuč božanskega zadovoljstva. Redki so, s katerimi lahko za mizo v službeni kantini piješ kavo, ovit v tišino njihove ljubezni. Ko sva se sprehajala po nizkem hribu za njegovo hišo, je hotel vedeti, zakaj ta z gozdom porasli nizek hrib, v katerem trohneče diši po vlagi, po dežju pa rastejo gobe, ni primerljiv z gorami. V sredo pozno popoldne sva parkirala v Krmi, se opasala z nahrbtnikoma in pustila vse znano za seboj, da bi že koj na prvi strmini, kakor v zlovešče opozorilo, srečevala izmučene, od sonca ožgane, od utrujenosti izpite obraze, ki so se odsotno vračali v dolino. Tam nekje levo, v prepadnih stenah, je zapel gams, neprenehoma je ponavljal svojo melanholično tožbo, ki je trgala soparni zrak, kakor pozdrav, kakor očitek, kakor radovedno vprašanje, kakor klic na pomoč, kakor vabilo. Višje, blizu planšarske koče, je zapihal drugi in tretji pod konjskim sedlom, predno je osuplim očem ponudil vrtoglavi tek po strmem snežišču. Malo je obstal, naju motril, pa izginil za skalni rob, za katerim je počasi škrlatno temnelo nebo. Lovila sva neskaljeno studenčnico gorskega zraka v kalna dolinska pljuča, jo zalivala s pljuski hladne vode in pogledovala proti sedlu. Prišel je nazaj, gams, in zrl na naju čez tisti rob, špartanski stražar skupine, ki se je na drugi strani roba spuščala v nama neznano, vztrajal je v pozi, v predstavi, ki je pojmovanje, za razliko od dolinskega, ni moglo razklati. Do doma na Planiki sva prehitela sončni zaton, mrak je legal na svet in vse znano v njem, ko sva na klopci pred domom, med oblaki, počasi žvečila kislo zelje in kranjsko klobaso in jo zalivala s požirki piva, okušala njegov trpki, takrat edini resnični okus življenja v žejnih ustih in s tem slavila čuječnost. Kako daleč je bilo vse dolinsko in njega modne muhe, ciljna usmerjenost in opolnomočenost in kompetence, vsega tega čez deset let ne bo več, bodo pa drugačni, novi izrazi in v njih velepomembnost in supermodernost in hoja v korak s časom, le za mene, za naju, za nekaj nas, ki pošiljamo razglednice in nanje lepimo znamke, dokler ne bo še pošta obupala nad nesmiselnostjo nerentabilnostjo nostalgičnega dinozavra, bo zmeraj ta požirek hladnega gorskega zraka, kakor v sladki koktejl pomešanega s piskajočim zvokom v ušesih, ki bo preživel vse ostalo. Ko je zjutraj zarana vstalo sonce, sem vstal iz zibelke otroškega sna, ki mi ga je Miro malo zavidal, potem ko njemu tista neubesedena, nedomišljena razlika med nizkimi hribi in gorami, ki se je vso noč sprehajala po njegovih mišicah, ni pustila spati, in je s tem pripravila kuliso, oder, teater sanj, na katerem je moral pred praznim avditorijem samopodobe glavno vlogo odigrati borec, človeški duh. In je. Zagrizel je, ta borec, od Planike na vrh Triglava, se za Aljaževim stolpom za nekaj minut umaknil v samoto, edini kraj, kjer je mogoče srečati samega sebe, se malo pomenil s tistim, ki ga je tam srečal, nato pa vso pot v dolino stoično prenašal žgoče sonce, ki je s soljo zalivalo utrujene oči. Ponosno sem ga opazoval, potem ko sem dobro vedel, od kod prihaja in kam gre, poznal sem krajino in nje razpotja in kažipote na poti in bolečino, ki sveti nad vsem tem, dokler se slednjič ne razpoči milni mehurček, in je vse, kar ostane, ko se bolečina poleže, bleščeča svetloba lepote, ki osvetli tiste kraje v tebi, ki jih poprej nisi poznal in nisi mogel poznati.

Lahko bi pojasnil, takrat, v čem je razlika med nizkimi hribi in gorami, zdaj pa mi ni več treba. Vrata je namreč odprla bolečina, za njimi je lepota, ki tiho pravi, Gora trpljenja za kapljico sreče.

Okrešelj: kaj ima s tem Brajnik?

Zakaj torej biti prizanesljiv?

Minil je še en Brajnikov memorial, dvodnevno vzdržljivostno tekmovanje ekip iz služb, ki sodijo v strukture nacionalne varnosti. Spet smo prvi dan plavali v blejskem jezeru, kolesarili do vznožja Stola, 2236 metrov visokega prvaka Karavank, se v žgočem soncu potili po njegovih južnih, spodaj gozdnatih pobočjih, ki se pod vrhom prevesijo v strma, neprijetno trpka melišča, se na drugi strani po strmini spustili do javorniškega rovta, tam sedli na kolesa, kolesarili mimo Jesenic do Mojstrane, se vzpeli na vrh nekajkilometrov dolgega klanca, se z vrha spustili v Radovno, tiho, odmaknjeno, komaj obljudeno gorsko dolino pod Triglavom in od tam do pokljuške soteske, kjer smo odložili kolesa, najhitrejši pa so se od tu čez galerijo povzpeli še do Zatrnika. Na Rudnem polju smo pod pritiskom časovne bariere še tekli in delali sklece, takoj zatem pa z malokalibrskimi puškami streljali v biatlonske tarče. Potem smo basali vase makarone in naslednje jutro hrenovke in žemlje, predno smo obtekli polovico bohinjskega jezera, preveslali vso njegovo dolžino, prekolesarili sedemkilometrski vzpon do Oblakove planine in od tam tekli devet kilometrov po hribovnatem grebenu daleč zgoraj nad cesto, ki se z Bleda vije proti Bohinju, dokler se slednjič nismo po neprijetnem grušču v teku spustili do deroče reke v dolini, jo pripeti na jeklenico prebredli in od tam še dva kilometra tekli do cilja.

In se tam iskreno objemali. Tudi tisti, ki v dolini ne pijemo piva za isto mizo. V tem je vsa skrivnost Brajnikovega memoriala. Tisto zbližanje, ki ga ne zmore udobni Jaz, opravi trpeči Jaz brez govorjene besede.

Dovolimo si za trenutek biti meritokratski in o trpljenju pripovedujmo s podatki: 700 m plavanja, 5 km veslanja, 35 km teka in gorskega pohoda, 80 km gorskega kolesarjenja, skoraj 4000 višinskih metrov v dveh dneh. Vročina čez trideset stopinj.

Slednjič ni šlo za lagodni sprehod, temveč za tempo v območju rdečih obratov. Za čisto neudobje. Če markirani vzpon po tej poti na Stol vzame pet ur časa, je ekipa, v kateri sem smel sodelovati, za to potrebovala dobri dve uri in pol, medtem ko je zmagovalna ekipa v istem času že opravila z goro.

Nekateri so na gori od naporov bruhali. Boštjan, ki niti sam ne ve, kako močan je, je ob svojem nosil še Irenin nahrbtnik. Stane se je po progi družil še z Abrahamom. Jaz nisem vzel pohodnih palic, rekoč, še iz starih časov, palice, potuha telesu, in potem me je gora s tistimi palicami, ki jih nisem imel, trdo po pametni buči. Pa kako me je na polovici vzpona proti Radovni, po Stolu, zabilo na kolesu. Nobenega zraka, samo ogabna sopara, nobene moči v mišičnih vlaknih, namesto nje neka čudna omotica in meglenost, skozi katero je do zavesti prihajal stok vsega telesnega, ki je moledovalo za odstop. Pa se je glava uprla, si zlila po laseh mrzlo vodo, se s težavo prisila, da je pojedla Boštjanovo proteinsko čokoladico, in je kriza prešla, in je bila v tem še ena lekcija, ki je pravila, ven iz te cone udobja, ki bi rada iz mene napravila hedonističnega mehkužneža, v katerem bi najprej spregledal drugega, potem pa še moj pravi obraz.

In o moj bog, kako nebeško dober okus je imela pitna voda na Valvasorjevem domu, a ne, Boštjan in Irena? Kakor da so bili tisti požirki hladne studenčnice vse, kar nam je moglo ponuditi življenje. Zlivali smo jo v grla in po glavi, to našo kapljico sreče, prigarano z goro trpljenja.

Spoznanje, prava narava stvari, vstopa v človeka skozi neudobje. Čez svoje meje, tam je drugi. Tam je življenje. To je diametralno nasprotno desetletjem poudarjenega Jaza, ki nam vlada. Jaz na prvem mestu, življenje kot individualna tekma, to nam pripovedujejo ta desetletja, ta sodobnost, ki jo živimo.

Brajnikov Mitja pa nam dopoveduje, da je šele v znoju lastnega obraza mogoče uzreti drugega. Policist in gorski reševalec, ki je, zato da bi prostovoljno, dobrohotno, iz široko pojmovane človečnosti pomagal drugim, dal svoje življenje.

In ker se vsakega desetega junija njegovi službeni kolegi povzpnemo na Okrešelj, da bi se tam spoštljivo poklonili spominu nanj, je treba reči, potem ko se desetletje dolgo udeležujem te slovesnosti, da bomo morali vsi mi, vsak zase in pri sebi, znova primerno ovrednotiti Dogodek in našo vlogo v njem. Če ne zmoremo prispeti na Okrešelj, ne da bi znali v sebi spominu na Mitjo Brajnika pokloniti nekaj tihih utripov srca, in ne da bi se zmogli poistovetiti z mirom gorskega panteona, ki nas obdaja, potem nimamo tam kaj početi.

Tam nismo zato, da nam en dan v letu ni treba biti v vsakdanjem službenem okolju. In če nismo, potem bomo tam tudi, kadar je deseti junij nedelja. Ali če bomo v razporedu tistega dne zapisani kot dela prosti. Ohraniti je treba spomin na ljudi, ki so v skrbi za druge darovali svoje življenje in pred tem spominom spoštljivo prikloniti glavo.

Deseti junij na Okrešlju ni vrtna veselica.