Ko je Koronavirus tisti, ki sprašuje, Quo Vadis, Domine?

Pred leti sem na vroč zgodnjepoletni dan, ki ga ni predihala niti ena sama blaga sapica vetra, po še zmeraj zasneženi grapi čez Križ zlezel na Koroško Rinko, si tam podstavil nahrbtnik pod glavo in več ur bral Quo Vadis poljskega literarnega velikana Henryka Sienkiewicza.

Od začetkov pokristjanjevanja, ki jih opisuje Poljak, nas deli prepad, ki stoji na časovnih kulisah dveh tisočletij, toda naslovno vprašanje, ki ga je zastavljal tisti čas, se je izmuznilo zakonitostim razkroja in kakor Damoklejev meč obviselo v zraku nad nami. Če je tisto vprašanje, po Sienkiewiczu posredovano od Petra, ki je z njim neposredno spraševal Jezusa ( in mu je ta odgovoril, kamor grem, ti zdaj ne moreš, prideš pa kasneje) posredno nagovarjalo nek družbeni kontekst, po katerem človek vrednoti samega sebe in svet okrog, če je bil torej Peter na obronkih rimskih gričev tisti, ki je Jezusu zastavil vprašanje, je zdaj, to trdim, Koronavirus tisti, ki znotraj istega konteksta zastavlja enako vprašanje.

Kar se je v vmesnem času spremenilo, je to: če je bil prej Jezus simbolni gospod, ga je zdaj v vlogi simbolnega gospoda zamenjal kar človek sam. In to ne kakršenkoli človek, temveč človek, ki je sam sebi namen, sredstvo in cilj, pri čemer drugega kakor sam sebe in svoje ozko pojmovane interese ne vidi.

Tisto, kar se ni spremenilo, je aktualnost vprašanja, ki nosi v svoji lupini neko težnjo, ki kot nujnost vzpostavlja po Foucaultu izraženo zahtevo, neko terjatev po spremembi načina, kako človek dojema samega sebe in svoj odnos do sveta, v jedru katere je nič več in nič manj kot imperativ radikalnega preloma z obstoječim.

Če so se dogodki, ki jih je opisoval Sienkiewicz, še odvijali na brezskrbni odrski podstati Matere Zemlje, ki nam je gostoljubno nudila dom, se je skozi bivanju imanentno logiko minevanja zdaj spremenilo tudi to. Sodobni človek, ki samega sebe izraža skozi željo po gospodovanju, je v svojih oblastnih blodnjah zmotno domneval, da je lahko gospodar prostora in časa, s tem pa tudi Zemlje. Ne samo, da je s tem sam sebi odrezal korenine, ker je porušil neko ravnovesje v sebi, ki brez udeležbe Narave v odnosu pač ne more biti vzpostavljeno, temveč je s svojimi ravnanji, ki so neposredna posledica take človekove naravnanosti, iz časa napravil luksuz, ki je zdaj pred tem, da se izteče.

Če vse mineva, če se vse giblje, je praznina že samo zato neogibno potrebna, da se ima gibajoča vsebina kam naseliti. Tako stari Grki o metafiziki. Mi, njihovi samodobniki, samooklicani gospodarji časa in prostora, pa se v ne tako daljni prihodnosti ne bomo imeli več kam naseliti. Mati Zemlja nam z očitnimi znamenji odreka gostoljublje, a še zmeraj ne dovolj očitnimi, da bi za karkoli drugega kakor trgovino slep človek sprevidel. V tem je neka tragična logika, ki se kaže v tem, da je zavest najbolj jasna in osredotočena na sami meji med življenjem in smrtjo, z večanjem razdalje od te meje pa vse bolj meglena in razpršena. Tudi o tem sicer priča Koronavirus.

Mislite, vas torej sprašujem, da vi ali jaz nimamo nič pri tem? Vse imamo pri tem. Koronavirusu je, tako razlaga Laurie Garrett, ena izmed v svetu najbolj prepoznanih epidemologinj, mogoče prepričljivo slediti do samih izvirov njegovega obstoja, ki ga predstavlja netopir iz pragozda. Ta netopir se zdaj prehranjuje v sadovnjakih, kamor ga je privedlo od človeka gnano neusmiljeno krčenje njegovega naravnega habitata. S seboj je v sadovnjake prinesel Korono, ki sicer netopirjevemu imunskemu sistemu ne more do živega.

Mislite, vi ali jaz, da nima želja v nas ničesar za opraviti z najpreprostejšim prapočelom ekonomije, ki skriva v sebi zakon ponudbe in povpraševanja? Mislite, vi ali jaz, da nima želja v nas ničesar za opraviti s sečnjo gozda in da smo si z recikliranjem oprali roke nad odgovornostjo do planeta? Mislite, vi ali jaz, da akumulacija polovice svetovnega premoženja v rokah enega samega odstotka prebivalcev sveta nima nič za opraviti z velikimi obcestnimi plakati, ki v vas, v nas, razpihujejo željo in da nimajo migracije čez polovico sveta s culo v roki nič s tem?

Mislite. Mislimo. Znova. Prazne kitajske ulice so lahko simptom koronavirusa, ki vlada na njih. Lahko pa so, po Žižku, simptom odtujenega človeka, ki mu je mar le samega sebe.

Ko Korona sprašuje človeka, Quo Vadis, Domine, zanj v eseju iz leta 1971 odgovarja Tone Svetina: ” Ne manjka nam managerjev, ne generalov, ne politikov, ne reformatorjev. Manjka pa nam srca, ki bi čutilo z vsem človeštvom.”

Zavesti nepomembnosti lastnega obstoja z zganjanjem potrošniškega in tudi siceršnjega hrupa ne bomo ubežali. Če je kaj pomembnega in smiselnega, so to naši otroci. V iskanju odgovora, kak svet jim prepuščamo, se zazrimo skozi okno. Petnajsti februar je, zunaj so pomladne temperature, ki vladajo že lep čas. Snega v dolini še ni bilo, v gorah ga je za okras. Marsikdo ob tem pravi, fajn, ni ne kidanja, ne plundre na pločnikih in cestah. In tako prijetno toplo je.

Ena sama fina cona udobja, ne? In smo spet pri očitnih znamenjih iz sredine te zgodbe, ki jih slepi človek ne prepozna.

Na tem mestu sem včeraj pravzaprav zapis zaključil in ga objavil. Potem pa sem danes v uvodnem posvetilu, ki ga je Theodor W. Adorno namenil njegovi Minima Moralia, naletel na tako povedno misel, ki se v celoti umešča v to, kar sem imel namen povedati, da jo tu pripisujem v nezmanjšanem obsegu: ” A odnos med življenjem in proizvodnjo, v katerem je prvo dejansko ponižano v efemerni pojav druge, je docela nesmiseln. Sredstvo in cilj sta zamenjana. Slutnja nespametnega pa še ni izbrisana iz življenja. Reducirano in degradirano bitje se še žilavo upira temu, da bi ga začarali v fasado. Sprememba samih proizvodnih odnosov je zvečine odvisna od tega, kar se dogaja v sferi porabe, goli zrcalni obliki proizvodnje in popačeni podobi resničnega življenja: v zavednem in nezavednem posameznika.”

Točka upora mediokritetam, ki nam vladajo.

Kaj bi si o časih, ki jih živimo, mislil dobri stari Platon, potem ko je poltretje tisočletje nazaj v znameniti Državi varuhom reda postavil okvir, ko je zapisal, uriti jih je treba v telesni vadbi, a ne zanemariti še duševne. Prva preprečuje mehkužnost, druga surovost. Četudi je v zvezi z duševnim kot odvod animaličnih frustracij izrecno omenjal muzikalično, nam ne bi, smo prepričani, zameril vadbe v katerikoli umetnosti. In ravno umetnost, trdimo, nosi v sebi mobilizacijsko moč modrosti in lepote, ki bi nam pomagala vzdržati nalete zeitgeista sodobnosti, kadar ti kolidirajo s tretjo Platonovo zahtevo varuhom reda, ki je v tem, da naj imajo varuhi reda v materialnem ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Hmm. Ne preveč in ne premalo. Ker se zavedamo pasti, ki jih skriva v sebi temu času skorajda bogokletna platonovska maksima, terjajoč in tvegajoč poskusa jasne artikulacije nečesa, kar je nujno zamejeno s subjektivnim, in ker je zgodovina polna gromkih koračnic, ki so glasno odmevale po slepih ulicah oblastnih praks zapovedane objektivnosti, od koder smo se reševali ritensko in ne brez prask in modric, čemur je s humorjem prežet spomenik v Morju mladosti postavil Platonov, si, malo zares in malo za šalo, pomagajmo z za svet našim rojakom Slavojem Žižkom, ki ga mi sami, kadar smo doma, v resnici ne maramo, pri čemer bomo za poskus pojasnitve tistega ravno prav prevzeli neko njegovo razpravo, v kateri je kot prvi od treh dejavnikov, ki odločilno prispevajo k sreči ( ki je lahko le stranski produkt nekega udejanjanja, nekaj, na kar naletimo kot nehote in kakor mimogrede in ne kot namenski cilj) navedel natanko ta ravno prav. Ta ravno prav je skodelica kave, na voljo trideset dni, eneintrideseti dan pa ne več. In potem spet znova je. Šele na dan, ko ni na voljo, se zavemo, kako malo potrebujemo.

Ker je za kontekts naše zgodbe povedno pomenljiv še drugi dejavnik, predstavimo še tega: gre za zahtevo po latentni in bližnji prisotnosti drugega, ki je tu zato, da lahko nanj valimo krivdo. Za karkoli.

Jasno, ne eno in ne drugo nam ne gre na roko. Povečini živimo v coni materialnega udobja, kjer je kava, abstrahirana od konkretnega in povzdignjena na raven splošnega, ves čas na voljo, tistega drugega, kamor bi prelagali krivdo za naša dejanja, pa ni. Ravno nasprotno. Jumbo plakati ob cestnih povezavah nam pravijo ne samo, da nam je na voljo vse, kar si želimo, tudi ne samo, da nam je vse na voljo takoj, ampak da je vse odvisno le od nas samih. Perfidna logika dirigentov te igre ni naključna. Svoboda kot možnost možnosti s tem, ko zahteva odgovornost, uvaja tesnobnost ( Soren Kierkegaard, Pojem tesnobe), tesnoba pa je tisto primarno občutenje, ki se neposredno navezuje na Nič kot temeljni izvor vsega. Tisti Nič, ki hkrati privlači in odbija in predstavlja za človeka neznostnost bivanja. Temu niču je treba za vsako ceno ubežati, bežimo pa tako, da smo, kakor pravi dr. Yuval Noah Harari, izraelski zgodovinar, raje izkoriščani, kakor nepomembni, pomembnost pa doživljamo s posedovanjem stvari, skozi katere se doživljamo.

S tem pademo v manipulativno spiralo, kjer se odzivamo in kjer delujemo, ne da bi prej mislili in premislili, pri čemer so naši odzivi pogosto iracionalni, ker je človek v prvi vrsti pač tak. Dediščina razsvetljenstva je skoncentrirana v zahtevi po aktivaciji racionalnega, ki naj svetli iracionalno podstat človeka. S tem je hkrati jasno, komu je pri tem namenjena osrednja vloga. Nam. Mi sami smo tisti, ki moramo prepoznati nujo aktivistične pozicije, ki je v tem, da mislimo vse tisto, kar skozi zgodovino misli filozofija, kar raziskuje znanost in kar riše umetnost. S tem bomo sami sebi omogočili premik od nesmiselnega delovanja, ki skuša iz trenutka izžeti življenje, ker to pač smo, trenutek in nič več, do tega, da bomo skozi Heglovo definicijo vere, opredeljeno kot notranjo gotovost, ki anticipira neskončnost, prste položili na večnost.

Ko bomo to dosegli, bo postalo zunanje manj pomembno. Takrat bomo v sebi našli Diogena, ki je Aleksandru Velikemu, takratnemu vladarju sveta, ko ga je ta obiskal pred sodom, v katerem je živel Diogen, in mu v zameno za poučevanje sina ponudil karkoli, dejal, da mu naj stopi s sonca, ker bere knjigo.

S tem bo dosežen nek radikalen prelom v dojemanju sebe in sveta okrog nas, ki bo pomenil hkrati odpoved mediokritetam, ki nam vladajo.

Kristijan Mlekuš in njegova pravica.

Kristijan Mlekuš, predsednik Sindikata policistov Slovenije, gre in na družabnem omrežju Nato označi za nacistično organizacijo. In to razloži.

Preden nadaljujem, povem, da nisem član tega sindikata, sem pa član Policijskega sindikata Slovenije. To je tisti sindikat, ki se je od Mlekuševih izjav jasno distanciral, pri čemer so v izjavi še navedli, da bodo predstavniki vodstva sindikata komentirali samo tisto, kar zadeva statusna in druga vprašanja policistov. Tako nekako.

Potem je v medijih izbruhnil ogenj v strehi, ki je v mnogočem orkestriran in dirigiran skozi metodologijo dela, ki prevzema obliko farse.

Če kaj, vidim v Kristijanu Mlekušu simptom. Česa torej?

Eden največjih dosežkov tega naroda, če ne največji, je z lastno voljo, trudom in znanjem dosežena vzpostavitev nacije, ki jo je kot vzporedni pojav spremljala demokratizacija družbe, se pravi v prvi vrsti sistemsko instrumentalizirano zagotavljanje institucionalnega varstva osebnega dostojanstva.

Dobili smo Ustavo. Ustavno sodišče je medtem v eni izmed svojih odločb zapisalo, da je definicija človeškega dostojanstva pravzaprav njegova pravica do samouresničitve. In v središču te pravice je pravica do svobodnega izražanja. To je hkrati pravica, ki je v totalitarizmih vseh vrst ena najbolj zanikanih. Zakaj? Pravica do svobode izražanja namreč vodi v pluralnost, mnogovrstnost, ki je v tem primeru mnogovrstnost mnenj, to pa naprej v polemiko, ki se na kraju konča v debati o temeljnih vrednotah. In debata, če obstaja kot dopustna samo ena politična resnica, pač ni dovoljena.

Zato je svoboda do izražanja, zapisana v 39. člen Ustave RS, konstitutivni element vsake družbe, ki sama sebe doživlja kot demokratično. Taka svoboda seveda ni svoboda lisice v kurniku, in je kot taka zamejena. V najhujših oblikah, kadar je neka nestrpnost ali sovraštvo izraženo v aktivacijsko motivirani in angažirani obliki, ki poziva k nekemu nasilnemu dejanju, skozi kazenskopravno kaznovalnost, pri katerem mora biti zahtevani standard, če naj bodo izpolnjeni pogoji, upravičeno visok, ker kot tak načelno ščiti svobodo izražanja, s čimer ji z vidika obstoja demokratičnosti priznava fundamentalno vlogo, v blažjih oblikah, ko se nestrpnost skozi svobodo izražanja manifestira kot žavljivka, pa skozi prekrškovne postopke.

Obstaja seveda reč, ki se ji reče kultura komuniciranja, toda ta kultura je vprašanje posameznika in je kot tako neposredno zvezano z njegovo etiko in moralo, torej s tem, kako dojema samega sebe in kam ter na kakšen način se umešča v različne dimenzije družbene konceptualnosti. S tem, ko sem to zapisal, sem zabetoniral tudi, da je treba delati na sebi. Svet bomo spreminjali najpoprej tako, da bomo spreminjali sami sebe.

V zvezi s tem je nujno, ne samo dopustno, da nam drugi, kdorkoli že to je, postavlja ogledalo. V njem lahko prepoznamo resnico o nas samih, ki, tako Žižek, tozadevno ni v nas, temveč zunaj nas, v naših dejanjih, to pa vodi v temeljno preizpraševanje, ki je v tem, da smo, po Jean Luc Marionu, v zmoti tisti hip, ko zatrdno mislimo, da karkoli smo, s čimer sami sebi preprečujemo, da bi si zastavljali vprašanja, ki so nujna, če želimo napredovati. Napredovati je mogoče, tudi tja, kjer jasna svetloba zavesti gladi ostre robove nestrpnosti in vseh drugih iracionalnih odzivov, globoko zakoreninjenih v človeku. Odsev iz ogledala lahko v sebi skriva bol, toda tudi ta bol ima v sebi velikansko spoznavno moč.

Najbrž stoji tudi na tem mnenje Europskega sodišča za človekove pravice, ki je zapisalo, da je občasna šokantnost mnenj v javnem diskurzu dopustna. Taka šokantnost je diametralno nasprotna tako imenovani politični korektnosti, razumeti kot liberalni težnji po tem, da iz javnega izženemo vse, kar utegne nositi s seboj kakršnokoli neudobje, s čimer se zazibamo v milni mehurček cone udobja, kjer delujemo, ne da bi mislili, ne da bi premislili, od tega pa ima, na koncu dolge odmotane niti, neposredno korist kapital.

Kristijan Mlekuš svojega mnenja ni izrekel kot predsednik sindikata, temveč ga je izrekel kot zasebno mnenje, z ničemer povezano z dejavnostjo, ki jo opravlja profesionalno. V tem je njegova pravica do svobode izražanja. V tem je njegova pravica do samorealizacije.

Kako je to primerljivo, vas vprašam, z izjavo francoskega predsednika Macrona, ki je, in to v kontekstu realpolitične moči funkcije, ki jo opravlja, isto zadevo javno komentiral z izjavo, da je NATO možgansko mrtev?

Problem s človeškimi pravicami je ta, da niso samoumevne, temveč so civilizacijski izplen zgodovinskih prizadevanj človeka, niti so same po sebi obstojne, temveč zahtevajo aktivno participacijo v njihovem udejanjanju, ki prepreči njih erozijo, njihovo sesipanje vase.

Če kaj, je polemika okrog izjave Kristijana Mlekuša simptom nečesa mnogo bolj problematičnega in hkrati značilnega za naš čas in prostor. Če nam gre za resnico, je treba upoštevati francoskega filozofa Badiouja, ki piše, da je treba resnico odvezati obligacije smisla. Tega mi ne počnemo. Ne branimo absolutnosti neke pravice same po sebi ( kadar se ta udejanja znotraj zakonodajnih okvirov, jasno), temveč naš odziv odmerjamo skozi dva dejavnika: vrednostno se opredelimo do izrečenega, potem pa presojamo, kako se taka vrednostna opredelitev sklada z našimi koristmi in interesi. In mnogo bolj od tega, kaj je bilo izrečeno, je pomembno, kdo je kaj rekel. Tako podaljšujemo stanje, ko je v resnici še zmeraj dopustna samo ena politična resnica.

Kristijana Mlekuša nisem nikdar ne srečal, ne govoril z njim. Njegova izjava je za moj okus preradikalna. Branim pa njegovo pravico do svobode izražanja.

In upam, da jo kot javni uslužbenec, četudi neznaten in nepomemben, lahko.

Nebu ponudim dereze.

Vem. Že spet ta hrib, že spet ta beg. Porečete. Jaz pa vam, nasmejan, pravim, že spet ta koncept, že spet ta ječa.

Kakor kratka, neumestna intervencija: samo zato sem z nočnim vlakom v Lizbono potoval, potujem, da bi slišal tamkajšnjega zdravnika Amadeu Prada reči, ni je bolj zahrbtne ječe od kiča.

Lezli smo torej na hrib, štiri majhne pike na njegovem obličju, čez bele jezike, čez sence hlad, čez rdečih obrazov sončne žarke, do bele planjave, kjer smo se za kratek čas ločili. Oni trije so sledili utrjeni gazi v okljuke, jaz sem sledil pogledu v zalite grape žleb, in po njem naravnost na greben.

Bilo je pozno dopoldne, strmina se je okopala v morju toplega sonca, ki je zmehčalo njene bele kristale. Korak za utrujenim korakom do kolen v mehkobo, srce je v vratu divje hlastalo za zrakom. Pregreto čelo na strmo podlago, nje hladen, pomirjujoči dotik.

Malo pod vrhom se naše poti, ena uhojena, druga iz globokih stopinj, srečajo, nasmehnejo, zlijejo. Na vrhu ostrmimo nad kuliso.

Beg?

Nisem vaša predstava o meni. Nisem niti moja predstava o meni. Sem nikogaršnja predstava. Med menoj in mano samim je neka ločnica, ki je zgg ni mogoče prestopiti. Med vami in vami samimi je neka ločnica, ki je ni mogoče prestopiti. Med vami in menoj je neka bežnost, ki ji ni mogoče ubežati.

Tako pač je.

Stojim na vrhu hriba, okušam slast zavesti o lastni nepomembnosti, mežikam v oslepljujoče sonce in prisluškujem odzvanjanju pradovske kozmične nepomembnosti vsega, kar počnemo v tem življenju. Čutim njeno osvobajajoče roganje človeški nečimrnosti v obraz. Svet v meni, svet okrog mene, je lotusov cvet, odpre ga le trkanje sončeve, ne umetne svetlobe. Zato, samo zato moram zapustiti votlino. Da prepoznam podobe, ki jih na steno življenja rišejo sence. Da jim odtegnem njihovo moč nad menoj.

Kakor pravi portugalski velikan Fernando Pessoa, ko beseda označi, moč ostane, strah pa izgine.

Pomišljam. Je Tisto, kar čutim v sebi, tisto neimenovano, tisto neopredeljivo, ki vstopa od zunaj, a je hkrati že tam, kamor vstopa, tisto nedeljivo, mogočno, a zakrito, Tisto, kar je bilo, preden je vse razpadlo na dvoje, Tisto, kar je bilo, ko je bilo še vse ena sama točka? Je od tam blagi nasmeh, je od tam ozka zareza med tistim, kar je, in je nezadostno, in tistim, kar bi lahko bilo, pa je nedosegljivo? V tem je občutenje lepote, razširjene daleč preko meja koncepta, ki lepoto vrednoti zgolj kot estetsko sodbo.

Jaz, zapisan.

Sedem na trdo belo skorjo, ponudim nebu dereze, in odprem pločevinko piva.

Kadar gre za mene samega, bi mi življenje težko namenilo bolj poln trenutek. To je trenutek, ko se razblini milni mehurček. Vedno znova.

Vesel božič, znova.

Dragi moji, v času bleščeče okracljanih trgov, mestnih središč in veleblagovnic, in še bolj besed, ohranjam eno redkih tradicij, ki jim namenjam zvestobo, in je v tem težnja po tem, da se ne bi preveč polenil, da ne bi, tako rekoč, strmoglavil v cono udobja.

Na dan, ko praznujemo plebiscitarno enotnost, takrat, nekoč, tam, kjer zeva zdaj prepad, kmalu zatem, ko izvede narava s solisticijem obrat, zlezeva z Boštjanom vsako leto na goro.

Česa vsega je že bilo. Sijalo je sonce, ledeni severnik je zavijal svojo spevno simfonijo, drobne snežinke so pršele z neba, kakor iglice so se zabadale v od mraza trd obraz, vseobsežna sivina je metala debele kosme, do pasu sva se utapljala v belini snežnih kristalov, dereza se je odlepila od ledene podlage, krčevito sem se oklenil cepina, ki je delal brazdo, zagrabil me je za ramo, ko sem drsel mimo, sredi snežnega meteža sva bila edina gosta v Frischaufu, ki ga je zdaj vzel ogenj, takrat pa je oskrbnik vzel v roke mojo dlan, jo stisnil v pest in si jo v pozdrav prislonil na čelo, potem pa na leseni pult položil, zamolklo je zabobnelo, dva zvrhana smrekovca, da se je Boštjanu zaletelo in sem jaz izpil za oba.

V tem je ta tradicija, v njej gora, v njej jaz, v njej mi vsi, v njej praznina, ki jo polni veličastnost brezčasne sedanjosti, ki odklanja spomin in obet na nekoč.

Letos položi Boštjana v posteljo vročina. Sam zlezem na goro, da bi za naju, za nas vse, ohranil tradicijo živo. Na vrhu me pričaka prijazno, toplo zgodnjepopoldansko sonce. Cepin zapičim v trdo skorjo, odvržem preznojeno kapo. Čez nebo v pozdrav zaplahuta zamah kril, ki pristane nedaleč proč. Daleč spodaj, kjer se v rjavo zemljo iztečejo prepadne strmine, je tiha dolina Kamniške Bele. Tam čez je ostra veriga zeleniških špic. Spominjam se zamaknjenosti njenih ozkih, izpostavljenih grebenov in ondod žuborjenja zelenkastih tolmunov Repovega kota.

Koliko ljubše so mi te samotne stene, nema tihota teh dolin, od tistih obljudenih, ki se dvigajo nad Vrati, nad Vršičem. Sem je še zmeraj mogoče, ne da bi se moral človek srečevati. Sem je še zmeraj mogoče, ne da bi moral pričakovati.

In ko me majhno dekletce, opazujoč fotografijo belih strmin, radovedno vpraša, ati, ali si šel k Božičku, ji skozi zamišljeni nasmeh pravim, da, k njemu sem šel. K njemu, ki ne kriči sam sebi na ves glas v slavo, ki ne terja besed in priznanja. Ki ne postavlja meja. Ki ne proslavlja s provokativnimi sporočili in ki ne vidi dosežka, še manj elegance v žaljivih odgovorih. K njemu, ki je nerazumet, ki ni ne levi, ne desni, ki ni ne za, ne proti. K njemu, ki ne izključuje, temveč navdihuje. Ki ne uporablja pesnikove Zdravljice zato, da bi ločeval, marveč združeval. K njemu, ki je v vsakem od nas, pa mu pogosto, zaslepljeni, ne pustimo do besede. Tiste besede, ki je bila na začetku, in je jasno, pri kom je bila in kaj je bila, kakor tudi, kje jo je mogoče najti.

Stojim na vrhu gore, molče strmim v belino strmih pobočij, molče strmim v modrino neba nad njimi, molče strmim v sivkast oblak. Kakor Gilgameš, z nemirnim srcem, z dvoma polnim srcem, preveč, da ne bi pogrešal, kadar je subjekt dojet zgolj skozi materializem objekta, preveč, da ne bi mogel krivovernega za brata šteti.

Zato pa ne spadam nikamor drugam, kakor na vrh gore. Tam je mogoče stati in v odmevu tišine ljubezen nekega praznika spoznati.

In ti, Boštjan, ozdravi, da bova lahko spet praznovala življenje, daleč proč od vsega tega nekoristnega, nesmiselnega hrupa.

Črna bohinjska noč, upanja polna.

Skozi črno bohinjsko noč nosi veter dež, ki besno biča šipo. Ležim na
postelji, v rokah držim sobotno prilogo. Z leve se do mene čez posteljo
prekobali nekaj let stara hči, v kolenu spodvihanih nogah sede na pete in
pravi, da bi rada videla ovco.
Ovco?

Potem me spomin rezko udari v obraz. V prejšnji številki je videla ovco, ji pojasnim. Ne verjame koj spočetka. Z drobnimi prsti v malo dlan pograbi ovih lista, ga zasuče in se zazre v s strnišči sivo črne brade posut obraz, ki ga obdajajo brez reda v vse smeri neba prosto štrleči šopi las.

»Wow, kako lepi stric,« zažvrgoli z otroško iskreno radostjo.

Pogledam obraz, ki pripada Erlingu Kaggeju, in se glasno zasmejem.

Kaggeja, njegovo Tišino v času hrupa, sem bral v prijetni rosi poletnega
jutra, na majhni rdečkasti leseni klopci, stisnjeni med fasado sivkasto
bele barve in tako iz vinsko rdeče opeke. Toda tisto, kar Kagge, iščoči
norveški duh, ki je peš dosegel severni in južni pol, vrh Everesta, se pet dni premikal po kanalizaciji New Yorka in v istem mestu splezal na vrh
visokega mostu, sporoča svetu, tisto v fundamentu isto občutenje, ki se
dotika tišine kot nujnosti, ki vzpostavlja možnost odmika, me je doseglo pred leti, sredi neke gorske doline naslonjenega na kup snega, kjer je pozno popoldansko sonce skozi ogolele krošnje božalo na smrt utrujen obraz, potem ko sem več ur gazil sneg do Kredarice in nazaj, najprej kot občutenje in potem kot artikulirana misel. Misel je bila v tem, da je mogoče hrup, tišino in lepoto povezati v culo, ki si jo oprtaš na rame, preden greš kot nekdo v svet, in hodiš, hodiš, samo zato, da bi postal nihče.

Ne samo, da pot skozi gozd, kjer kot imperativ vlada zakon frostovske ‘the
road not taken’, ne vodi nikamor drugam, kakor do novega križišča, slednjič te vedno znova privede do križišča, kjer se je vse pričelo. Tisto, kar sprva le slutiš, se slej ko prej skozi gluhoto tišine izkristalizira v
podobo. Stojiš pred vrati labirinta in v rokah držiš meč. Na slabšem si kot
Tezej: če je bil njegov Minotaver znan, je tvoj še neprepoznan. In če je
bil njegov Minotaver odkrita represija, povnanjena sila in moč, je tvoj Minotaver perfidna podoba hrupa, ki konstitutivno nastopa od znotraj. Ti sam se dojemaš skozi hrup. Pristaneš na logiko bleščeče podobe, ki ti jo v imenu dobička ponuja kapital. Sedeš na nori vrtiljak, ki ti jemlje sapo, natanko tisto sapo, ki bi jo moral okusiti kakor vdor hladnega zraka v tesnobna pljuča. Tekmuješ v tekmi, ki ni tvoja; zdirjaš v cilj, upehan obležiš na tleh, sunkovito hlastaš po zraku, kolajne pa poberejo drugi.

Tišina je moment, ko prevprašaš vse
tisto, kar je do tega trenutka veljalo za samoumevno. Ko kot temeljni zakon
začutiš zvezde na nebu in veter, ki pometa sneg z grebenov. Ko na tukaj in zdaj razpade kompozicija prihodnosti, ki si jo sam zase stkal iz tisočerih iluzij. Ko se naseliš v trenutek.

Kakor sredi vročega poletnega dne, ko sestopiš v dolino sredi Julijcev, se spustiš do struge ledeno mrzlega potoka, namočiš vanj do bolečine razdražena stopala, jih umakneš, potem ko topo bolečino zamenja ostra, ki ovija gležnje, se spustiš na kolena, si izmiješ sol s prepotenega obraza in vratu, s požirkom studenčnice iz grla preženeš prah, potem pa ležeš na hrbet in opazuješ modro nebo nad seboj in lenobno premikanje oblakov na njem.

Kakor kadar v prvih zimskih dneh po odhodu iz službe ne oddideš na domači kavč, da bi se še en dan iztekel v dnevnoinformativne oddaje, resničnostne šove in brskanje po pametnih telefonih, temveč zaviješ v Kamniško bistrico, da bi se pod okriljem teme povzpel na goro, kamor prispeš med tuljenjem vetra in z od mraza v led okovano kapuco, pa ostrmiš nad ostenjem Planjave, ki se koplje v bleščeči lunini svetlobi, tako bleščeči, da si kakor v teatru in iz parterja zreš na oder Hessejevega magičnega gledališča.

Je kakor Walt Whitman, enfant terrible ameriške poezije, ki pravi, /pridruži se mi v brezdelju v travi in se odkašljaj, nočem besed ne glasbe ne rim, niti pravil niti poduka, celo najboljšega ne, ljubim le tišino, mrmranje tvojega pridušenega glasu/.

Tisto, kar začutiš v sebi, je Rilkejeva lepota, poslednja stvar, ki stoji pred lacanovsko grozljivo rečjo, praznino. Je vmesni prostor med sublimacijo od niča k višjemu. Ki mora ostati neraziskan. Ali vsaj ne do kraja raziskan, če naj deluje.

Minotaver je zdaj prepoznan in boj začrtan. Življenje ni več tekma, ki zahteva kitenje s pavjim perjem. Svoboda se, če s čim, kaže skozi ljubezen, potem ko je tisto, s čimer operira svoboda v zavestnem polju, že prej obdelano s simbolnim.

Trenutek, v katerem se tako naselimo, je vseobsežen. V njem ni prostora za primat blagovnih znamk.

Toda pri nečem še zmeraj trmasto vztrajamo. Napaka mita o Minotavru je v tem, da Ariadna, preden Tezeju ponudi klopčič niti, ki mu bo pomagala najti izhod iz labirinta, za ceno postavi poroko. Te razpoke tišina še ni zgladila.

Tišino polni upanje. Naše upanje je v tem, da bodo naši otroci presegli, kar smo mi mogli postati.

Intelektualna in moralna solidarnost, temelj za mir.

Ker smo v minulih dneh praznovali štiriindvajseto, četudi malo znano obletnico, odkar je Generalna konferenca Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo ( UNESCO), v Deklaraciji o načelih strpnosti 16.november razglasila za dan strpnosti, vidim v tem priložnost za kratko refleksijo o tem, kaj mislimo, ko govorimo o strpnosti, zakaj je strpnost kot vrednota, ki za lastno udejanjanje od vsakega posameznika terja razvoja vrline, tako pomembna za ohranjanje postulatov, na katerih temeljijo moderne, demokratične družbene ureditve svobodnega sveta, hkrati pa bom skušal s platforme strpnosti ovrednotiti stanje duha, ki preveva našo družbeno aktualnost, pri čemer želim v kontekstu slovenske družbene realnosti še posebej osvetliti pomembnost vloge, ki je ob soočanju z izzivi sodobnosti na področju strpnosti namenjena instituciji, ki ji pripadam, in njenemu poslanstvu.

Zdaj k bistvu. Slovenska družbena realnost ni imuna na plimni val populizmov, ki se napajajo iz strahu pred vsemi oblikami drugačnosti. Najbolj množičen odziv na strah v tem smislu predstavlja sovražnost, ki se pogosto prelevi v različne oblike agresije; gre za odziv, ki zadeva vprašanja oblikovanja posameznikove identitete. Nasprotno predstavlja oblikovanje drugačne, še posebno marginalne identitete, žitno polje, nad katerim se zlahka razbesnijo viharji agresije. Zato so spletni forumi polni sovražnih, nasilnih in nestrpnih komentarjev, ki temeljijo na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, ki predstavlja drugačnost. Zato smo na javnih krajih priča napadom, ki se odvijajo v imenu spolne usmerjenosti. Zato se bojimo drugačnosti, ki jo je na naše meje prignala revščina. Kot družba delujemo na paradigmi, ki predstavlja zaprtost nas proti vam.

Toda če je kaj univerzalnega, in je, potem je to človeško dostojanstvo, ki je imanentno človekovi naravi. Težko bi našli primernejšo definicijo, ki opredeljuje človeško dostojanstvo, od tiste, ki jo je v enem izmed mnogih mnenj zapisalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko se je postavilo na stališče, da ni človeško dostojanstvo nič drugega, kakor človeku z rojstvom dana pravica do lastne samouresničitve. Ker se svet vrti po tirnicah, ki jih oblikuje dialektična logika sveta, ta pa za obstoj česarkoli zahteva najprej razmerje, to pomeni, da se lahko pravica oblikuje samo v razmerju z dolžnostjo, strpnost pa v odnosu do nestrpnosti. Preprosto povedano, kadar obstoji pravica do samouresničitve, obstoji na drugi strani dolžnost, ki od posameznika in družbe zahteva priznanje te pravice ( jasno, obstajajo tudi dolžnosti, naložene pravici do samouresničitve). Strpnost ni nič drugega, kakor orodje, s katerim posameznik in družba zagotavljata drugačnosti svobodni prostor, v katerem se lahko ta varno udejanja. Še več; strpnost v nekem smislu pomeni priznanje obstoja drugega, drugačnosti, in je v tem kontekstu istovetna s solidarnostjo. Svobodni prostor, v katerem se lahko varno udejanja drugačnost, zamejujejo človekove pravice. Te niso samoumevne, niso nekaj, kar bi nastalo samo po sebi, temveč so izplen dolgoletnih zgodovinskih prizadevanj. Ta prizadevanja narekujejo posamezniku dolžnost, da aktivno sodeluje v izvajanju človekovih pravic, saj je to edino, kar preprečuje, da bi se že pridobljene in vzpostavljene človekove pravice sesipale vase.

Smer, ki ji mora slediti policija, je s tem začrtana. Če mora policija po eni strani ves čas pozivati ljudi k aktivnemu izvajanju človekovih pravic, ker je v tem njih individualna odgovornost, mora po drugi strani znotraj predpisov, ki predstavljajo podlago za njeno zakonito delovanje, ves čas stremeti k zagotavljanju svobodnega prostora, v katerem se lahko vsaka identiteta, še posebej pa marginalna, varno oblikuje in s tem samouresničuje.

Prepričan sem, da je v tem aktivno prizadevanje, ki ne sme nikdar prenehati. In če sem že začel z UNESCO-m, naj še zaključim v tem duhu, s povednim stavkom, zapisanim v ustavno preambulo UNESCO-a: » Če naj se mir ne razblini, mora biti zgrajen na temeljih intelektualne in moralne solidarnosti človeštva.«

Koliko je na trgu vredno brez-dom-je?

O čem torej ne mislimo, ali vsaj ne mislimo radi, pa bi morali? Ko sem v trdi temi v nekem mestu stopil z vlaka, je na pločniku pred vhodom na postajo ležal brezdomec. Od dežja prepojena kartonasta škatla je bila vse, kar je bilo med njegovim telesom in vlažnim betonom pod njim. Ob njem je bil z ročajem na tleh razprt dežnik, postavljen tako, da je nudil zavetje prehitro postaranemu obrazu nezdravo rožnate barve. Kaplje, ki so se sipale iz neba, so neusmiljeno zalivale njegovo telo. Med hojo od postaje do končne točke mojega potovanja tisti večer sem naletel še na tri, ki jim dom predstavlja ulica. Ob meni je hodil sin.

Iz poplave večinoma nekoristnih informacij, s katerimi nas dnevno zasipajo, da bi mimobežno procesirali tisto, česar ne znamo ali ne zmoremo kritično ovrednotiti, sem v naslednjih dneh postal pozoren na zapise v visoko nakladnem britanskem časniku The Guardian. Najprej je znana turška pisateljica Elif Shafak pisala o fenomenu, ki v zadnjem času pretresa turško družbo. Gre za skupinske samomore celih družin, tudi otrok, ki jih do roba brezna prižene revščina. Temu je sledil zapis novinarja, ki se je odpravil na istanbulske ulice in tam v pogovorih z lastniki trgovin zbiral pričevanja o neznanem moškem, ki pri njih že pol leta najprej poravna dolgove tistih, ki ne zmorejo plačati osnovnih življenjskih potrebščin, nato pa pod vhodna vrata stanovanj, kjer živijo, potiska pisemske ovojnice, polne gotovine. Recite mi Robin Hood, to je vse, kar odgovori na vprašanja o sebi. Potlej je šlo za dolg zapis o brezdomcih na oxfordskih ulicah in na koncu še članek kolumnista Francesa Ryana o ekonomski razredni vojni.

V katero delto se torej stečejo vse te reke?

Če je v nas kaj človeškega, in radi bi verjeli, da je, potem se mora v nas ob pogledu na brezdomca zganiti vsaj
neartikulirano nelagodje, če nič drugega. K čemu se zateče razum, kadar čez polja površnosti prihiti na pomoč? Vsaj dvoje nam pride misel. Plačujem davke, to je prvo, in drugo, imel je enake možnosti, kakor vsi ostali. Oboje je priljubljeno. Ker pa ni naš namen, da bi videli smisel v ujčkanju srečne samopodobe, sami sebi ne dovolimo lenobnega poležavanja na mirni gladini samozadostnosti. V tistem, kar ponudi razum, vidimo neoliberalno famo in mantro prevladujoče religije sodobnega časa, h kateri po večini molijo tisti verniki, ki ne vedo, da to sploh so. Mirne duše lahko pritrdimo, da je poskrbeti zase in za tiste, ki so od nas odvisni, ne samo pravica, temveč tudi dolžnost, ki od sebe z lahkoto odvrne ostre puščice slabe vesti, toda potem si moramo z enako brezbrižnostjo nastaviti zrcalo, ko se vprašamo, kod je zarisana meja, ki predstavlja mejo med poskrbeti in ne poskrbeti zase.

Zna biti, da bi se soj svetlobe, odbit od tako postavljenega zrcala, izmuznil zakonitostim časa in prostora, se napajal iz tistega, kar čas in prostor presega, in v nas osvetlil podobo grškega filozofa Diogena, ki je med sprehodom po atenski tržnici z neprisiljenim začudenjem rekel, glej glej, koliko stvari, ki jih ne potrebujem.

Še kot otroci smo brali Robina Hooda. Naše simpatije, tako smo čutili v sebi, niso bile namenjene tistim, ki so sredi
sherwoodskih gozdov predstavljali zakon, temveč tistim, ki so v okoliščinah, ko še ni bila vzpostavljena moderna država,
redistribuirali pravičnost, kakor se jim je to pač zdelo primerno. V tem sicer jasno vidimo nevarnost, od katere se s tem, ko si kot dopustno, a vendarle nujno obliko aktivizma predstavljamo le tisto, ki poteka znotraj polja zakona, distanciramo, toda hkrati povejmo, da je poanta Robina Hooda, kakor jo vidimo v času, ko so nas otroška leta že zdavnaj zapustila, v osrediščenju problema, ki nastane, ko se zakon razveže od tistega, kar razumemo, ko mislimo pravičnost. Zveza med zakonom in
pravičnostjo je tudi sicer, to zdaj vemo, kakor kelih, ki ga k ustom ponese žejni, da bi s požirkom grenkega pelina gasil žejo. Mi pa smo žejni ves čas.

Gre za to, da so porušena temeljna družbena ravnovesja. Robin Hood pripoveduje, da je bilo tako že v časih pred nastankom moderne države, medtem ko smo mi sami tihi pričevalci procesa, znotraj katerega nebrzdani kapital človeka iz smisla in cilja spreminja v sredstvo. V vse družbene strukture trdno zasidrani neoliberalizem se je neopazno prikradel še v naše misli, in
tam iz življenja napravil tekmo, ki nagrajuje uspešne, lepe, mladostne, hitre in drzne, na obrobje pa odriva vse tiste, ki to niso. Ali ki to ne želijo biti.

Če boste v spletni brskalnik vtipkali Oxford, vam bo ta ponudil bleščeče podobe britanskega univerzitetnega podeželskega mesta, enega izmed najbogatejših na otoku, kjer za pregrešno drago šolnino pridobite pravico do prestižne izobrazbe. Tisto,
česar vam splet na prvo žogo ne bo ponudil, so fotografije brezdomcev, ki umirajo na ulicah tega mesta. V zadnjem obdobju jih je umrlo pet. Za kontekst te zgodbe je povedno troje. Najprej, kot rezultat političnih odločitev, ki so jih britanske oblasti
v zadnjem desetletju sprejele na področju davčne zakonodaje, je deset odstotkov najrevnejših družin z otroci na letni ravni izgubilo petino dohodkov, medtem ko predstavlja izguba dohodka, ki ga je v enakem obdobju utrpelo deset odstotkov
najbogatejših družin, petkrat manjši znesek ( vir: britanski inštitut za fiskalne študije). S tem, in mnogimi drugimi mehanizmi, ki sledijo istemu duhu, je postavljen nek generalni sistemski vzorec, ki najbrž priča o tem, kdo lahko plača drago oxfordsko šolnino. Drugo, oxfordskim študentom mnogo trgovin ponuja dvajsetodstotni popust pri nakupih. Brezdomci tega privilegija ne uživajo. Še zadnje, iz prispevka v The Guardian je mogoče razbrati, da vinjeni študentje urinirajo po
brezdomcih in vanje mečejo steklenice. Alarmantnost slednjega je v tem, da ne gre več za sistemsko stvar, temveč za stvar, ki je v človeku. Tekmovalnost, ki jo kot orodje razpihuje neoliberalna logika, surovini človeka. Je namreč lastna vrednost, izračunana in potrjena na račun drugega, pri čemer tisti, ki računa, ni nepristranski opazovalec.

Že davno je dognano: identiteta se vzpostavlja skozi dva, po vsebnosti nasprotna principa, ki ju predstavljata separacija in zrcaljenje od in preko okolja. V praksi to pomeni, da smo, vsaj deloma, produkt okolja. In naprej to pomeni, da bomo, vsaj deloma, taki, kot je okolje. Če nas bo okolje prepričevalo, da moramo biti tekmovalni, bomo tekmovalni. In če nas bo prepričevalo, da bodimo solidarni, bomo solidarni.

Tisti robinhudovski aktivizem, ki se naj nujno odvija, toda hkrati nujno znotraj zakonitega, pa čeprav nam je znana Nietzschejanska misel iz njega lucidnih dni, ki pravi, da zakoni niso namenjeni preprečevanju kriminalitete, temveč novotarij, se prične s tem, ko se zazremo v kalne brezdomne oči, ki nas zrejo s tal, nato pa pobrskamo za kovanci v žepih in
jih stresemo v razprto dlan. Navkljub davkom, ki jih plačujemo, saj voljnost, ključen element dajanja, ki ( po)človeči, pri davkih zelo pogosto umanjka, s tem ko umanjka izbira. S tem podarimo človečnost. S tem spreminjamo svet. Najprej lastnega, potem tistega čisto blizu.

Proti večeru naslednjega mi je sin dejal, ati, a ne, da moramo pomagati ljudem.

Moramo, sem odvrnil.

In dodal: ” Vsi smo ljudje. Ko boš starejši, boš razumel, da smo vsi tudi brezdomci.”

Njenih pet vprašanj.

img_20191017_141208175428564271338880.jpg
Le nekaj kratkih gibov je še ločilo kazalce na uri, preden bi odbila deveta večerna, ko je zapiskal telefon.

Nečakinja. Ki se je pred časom, ne tako dolgo nazaj, med razmišljanjem o svobodi v osnovnošolskem eseju spraševala, ali je svoboda res tisto, za kar jo imamo. Naš um je naša kletka, je zapisala.

” Bok. Za šolo moram napisat intervju s članom družine. Ti lahko pošljem pet vprašanj?”

” Pošlji. Do kdaj pa rabiš?”

” Jutri. ”

” Je dovolj, če pošljem jutri dopoldne?”

” Jutri že rabim.”

” Ok. Pošlji.”

” 1. Vem,da si zaposlen kot policist. A si imel kot otrok drugačno poklicno željo?
2. Kaj se ti zdi v delu policista najtežje in kaj najlažje?
3. Znano mi je,da se v prostem času ukvarjas z gorništvom. Kako dolgo se že zanimaš za to?
4. Glede na to,da imaš veliko pohodov, imaš zagotovo veliko zgodb. Katera se ti je najbolj vtisnila v spomin?
5. Če bi lahko šel nazaj v čas,bi kaj spremenil glede svojega življenja?”

Ravno s teka, ležim na zofi. Odprem pločevinko piva. V roke vzamem telefon in pišem.

 

1. Kot otrok sem si najprej predstavljal, da bom pilot. Ne vojaškega, potniškega letala. Poklic se mi zdi še danes zelo lep in zanimiv, ampak želja v meni ni bila dovolj močna, da bi me spravila čez fakulteto za strojništvo, čez vse račune in preračune, konstrukcije, paličja, matice in vijake. Nekaj izpitov prvega letnika sem še opravil, potem pa se je zunaj začela pomlad in sem pač sledil vabilu sonca na travnike.

Nekje vmes sem se videl v podobi strojevodje, za krmilom velike, umazane, dizelske lokomotive. Tudi ta poklic se mi zdi še danes lep in zanimiv in ko danes ljubiteljsko analiziram samega sebe, najdem med obema poklicema vzporednico v tem, da ponazarjata dinamiko gibanja in minevanja, nepovratno izgubljenega trenutka na drugi strani okna, jaz, ki se naseli v nestalni trenutek, kar sicer ustreza moji notranji dinamiki.

Policist se je pojavil šele kasneje, nekje okrog petnajstega leta, kot, to danes vem, nejasno romantizirana podoba.

2. Najlažje v policijskem poklicu je ostajati na površju lika, ki ga predstavljaš. Slepo slediti podobi policista, ki jo na začetku poti oblikuješ v sebi. Ki jo oblikujejo. Najtežje je, nasprotno, prodirati v globino. Raziskovati lik, razumeti asertivnost v postopkih, ohranjati v sebi sočutje, videti v postopkih človeka, se odpovedati predstavi absolutnosti v odnosu med prav in narobe in kot imperativ pri ravnanju najprej slediti ideji dobrega, šele potem vsemu ostalemu.
3. Do dvajsetega leta starosti sem gore tu in tam opazil od daleč, na fotografijah. Po srednji šoli sem se lepo poredil in ko je alpinist Tomaž Humar po osvojeni prvenstveni smeri v južni steni himalajskega osemtisočaka Daulaghirija o izkušnji v dnevnem časopisju pripovedoval na skrivnostno mistični način, sem na blef, iz gole radovednosti, brez kakršnegakoli znanja, malo neumno, nesel krepko čez sto kilogramov na Brano, dvatisočaka v Kamniško savinjskih alpah. In vmes doživljal celo vrsto neprijetnosti, tegob in telesnega trpljenja, pa skoraj mistični strah, ampak po tistem, ko sem se po zadnjici izmučeno pridrsal nazaj, se je zgodilo nepredstavljivo: mimo vsake logike sem se zaljubil v gorski panteon. Ta ljubezen se z leti samo utrjuje.
4. Toliko lepih zgodb je bilo, da je nemogoče izpostaviti eno samo. Vse je lepo. Se s turnimi smučmi sredi zime povzpeti v visokogorje, skopati luknjo v sneg in v njej prenočiti, na polici v mogočni severni triglavski steni preživeti poletno noč, preplezati izpostavljeni greben Zeleniških špic, pozimi po grapi zlesti čez steno, se na ozki poti, ki nad strmimi prepadi preči steno, z razdalje dveh metrov iz oči v oči ogledovati s kozorogom ali opraviti zimski pristop na vrh dvatisočaka.
5. Navkljub mnogim blagohotnim ali manj blagohotnim opominom, navkljub praskam in modricam in drugim ranam, ki mi jih je podelilo življenje, ker sem si in si še po poti skozi življenje brundam Sinatrovo I did it my way, v delu, ki zadeva mene samega, ne bi spremenil ničesar. Napak ni, če si se iz nečesa, kar je v sebi nosilo potencial, da postane napaka, kaj naučil. Neprijetne izkušnje odpirajo špranjo, skozi katero iz tebe izpuhti domišljavost sebičnosti. So kakor pepel, v katerega se sesipaš, samo zato, da bi vstal boljši, kakor si bil. Da bi prejšnje lahko bilo dojeto le kot tlakovana stopnica k dobremu v tebi. Da bi razumel, da nisi središče sveta in da nisi vsemogočen, ampak da si čisto nasprotje tega. Majhen in minljiv. Ko to razumeš, potrka na tvoja vrata skromnost, ki nosi pravo vrednost. Ne imeti, ampak biti. Ne posedovati, ampak doživeti. Zaključujem z besedami francoskega filozofa, ki je rekel, preveč se imam rad, da bi hotel biti ves čas samo srečen.

” Poslal sem ti. Kako sicer življenje?”

” Hvala. Drugače življenje vredu. Pa

ti?”

” Um ni moja kletka. Življenje v redu.”

Kaptanski greben, izgubljeno v prevodu.

» Tvoji dvomi in tvoja vera so samo zračni mehurčki na površini. Resnica pa, ki se useda v nas kot sol v retorti med negotovo destilacijo, je onkraj razlag in oblik, za človeški okus je ali prevroča ali premrzla, preveč neotipljiva, da bi jo lahko zapisal, pa tudi dragocenejša od zapisane besede.«

(Marguerite Yourcenar, Opus Nigrum, Cankarjeva založba, str.98 ).

V torkovem jutru srebam vročo kavo in obračam list za listom. Onkraj lesenih rolet se previdno preoblači življenje; odvrglo je temno in ponošeno, iz obešalnika v garderobni omari sname težko, umazano sivo, jo pomeri, se ogleda v zamegljenem ogledalu in odkima z glavo. Radovedno opazujem priletni, postarani ovalni obraz na trdi platnici. Izpod v številne gube nabranega visokega čela, nad polnimi lici, na njih skrajnjih robovih redu v čop spetih neumitih sivih las odtegnjeni šopi, ki zakrivajo
majhna ušesa, me z žalobnim odbleskom temnega ognja nepomično izzivajoče zrejo njene oči. Temni odblesk v dveh dolgih, rahlo ukrivljenih gubah spolzi mimo nosnic, spusti se proti širokemu podbradku, se bežno, kakor
mimogrede, dotakne koncev obeh ustnic, zavrti se mu v glavi, temnemu odblesku, da preneha vztrajati. Počasi se razprši…tisto, kar ostane, je le še vabeča milost tolažbe.

Kako si vedela, Marguerite?

Vstanem in v star modri nahrbtnik zbašem moje dvome in mojo vero, ga zaprem in odložim v avto. Med sledenjem vijugasti cesti, ki postaja tolikanj bolj samotna, kolikor bolj se zajeda v domovje strmih hribov, nad katerimi bedijo pokončne bele stene, se znajdem v Kamniški Bistrici. Deseta dopoldanska je krepko odbila. Z zložnim korakom zagrizem v strmino, ki vodi na kamniško
sedlo. Še pred postajo tovorne žičnice minem gospo v zrelih letih. Iz ušesa
izvlečem slušalko in odsekano, a mehko pozdravim. Malo zatem z dlanjo po krepkih plečih potrepljam velikega črnega psa. Ne zmede se. Pomiga s košatim repom, pogled pa trdovratno upira v žensko, ki naju dohaja. Zrak je naphan s toploto, pod ovratnikom majice z dolgimi rokavi se hitro širi temen madež. Pod Jermanco iz nahrbtnika potegnem kratke rokave, zapustim markirano avtocesto in sledim za čevelj široki stezici, ki se kakor kača vije čez travnato pobočje. Sled se nenadoma razkroji, toda zdaj stojim otipljivo blizu Bosove grape, ki leži v vpadnici majhnega sedelca. Opazujem
bele plate skalnega skoka, ko nameščam čelado.

Vstopim v grapo in kmalu sam sebi pritrdim: grapa kot grapa, nobena ni prijetna, če ni obilno zasnežena. Zlezem čez tri skalne skoke, vmes se vzpenjam čez mešanico šopov trave in kamenja. Izhod iz grape na obeh straneh zapira strmo poraslo ruševje. Nekje v njem zapiska gams. Ne vidim ga, a slišim drhtenje zraka, ki nosi njegov pozdrav. Na majhnem sedelcu krenem na Kaptanski greben. Ob pričetku strmega vzpona čez pas ruševja z glavo zadenem ob macesnovo vejo. Drobne zlatorumene iglice se zlepijo s preznojeno kožo na vratu in rokah. Stresem se kakor moker pes. Napredujem v brezpotju. Edino znamenje, da sem na pravi
poti, je tu in tam sredi ruševja odžagana veja, ki se umika odtisom stopinj v črni zemlji. Vsakič, ko v iskanju oprimkov dlani položim na pas trave, ki ždi med skalnimi oprimki, se neprijetno zdrznem, presenečen nad njeno ostrino. Kmalu dospem do stene. Pričnem s plezanjem II.stopnje. Skala je krušljiva, vsak drugi ali tretji oprimek bi mi ostal v roki, ako bi nanj obesil težo. Sledim grebenu, ki je redkoma dovolj zračen, da se pogled vrtoglavo zvrtinči proti dnu. Večinoma gre le za nekaj deset metrov razlike.

Občasno sedem na skalo, obrnem hrbet steni, in zrem tja čez, na Zeleniške špice, opite od bleščeče sončeve svetlobe, na bele sledi, ki režejo svojo brazdo v rjavkasta pobočja kamniškega sedla, potem pa s pogledom prisluškujem odmevu vetra. Nadaljujem. Na izpostavljenem mestu se znajdem pred skalno zaporo, ki predstavlja težavnostno stopnjo višje. Levo ob njej zlezem do roba, pa se ob pogledu na skalne vesine vrnem nazaj. Poskusim desno, tam pa strme travnate plošče, prepredene s temno črno zemljo in kamenjem. Ni druge, kakor po zajedi direktno čez zaporo. Trenutek se razpre, neko bivajoče se hlastno zdrenja vanj in ga do konca izpolni s stikom med pravečno skalo in prsti. Iz vseobsežnosti trenutka vstane imperativ nujnosti: odločni zamah njene sape iz zavesti pomete identitetne oznake. Zlezem čez. Samo še sprehod na vrh Kaptanske glave in kratek, previden spust po vzhodnem robu, predno se prekobalim čez rob in po skromnem žlebu spustim v neko grapo, od koder se po strmem in sitnem drobirju med sopihanjem vzpnem na prijazna, z mehko travo rumeno rjave barve porasla pobočja. Odvržem čelado. Dvigne se veter, ki češe zlepljene lase. Ležem na travo, pod glavo podstavim nahrbtnik. Zaprem oči.

Začutim prisotnost v času in prostoru, ki je onkraj razlag in oblik.

Dolgo časa tako ležim, predno vstanem in se mimo kamnitih možicev sprehodim do vrha Brane. Sonce se prične bližati Kalškemu grebenu. Če tu zgoraj še radodarno obsiplje svet s svojo svetlobo, so gozd pod kamniškim sedlom že zagrnile sence. Veter pospeši svojo melodijo, ko se silim z energetsko čokolado. Po grlu spustim zadnje kaplje tekočine. Po klasični poti sestopim na kamniško sedlo, tam obilno nakrmim s kruhom kavke, prečim pobočje proti steni Planjave in se ob zadnjih sončnih žarkih spustim po melišču do mesta, kjer sem šest ur prej zapustil markirano pot.

Svet zagrne tema, ko vstopim v gozd. Uro kasneje sem ob avtu v dolini. Srede makadamske ceste molče opazujem temne silhuete visoko nad menoj. Spustim se do struge Kamniške Bistrice, v plastenko zajamem mrzlo studenčnico in orosim presušeno grlo.

Nekje čisto blizu odzvanja skrivnost onkraj razlage in oblik, in odpira vrata notranje ječe.

Kasneje vzamem v roke tisto knjigo in se zazrem v obraz na hrbtni strani. Zdaj je poln zadržanega zmagoslavja.

Toda jaz poznam drugačna zmagoslavja od slave in drugačne ognje od tistih, ki žgo na grmadah; skoraj se mi je posrečilo, da ne bi več nasedala besedam, pravi Marguerite.