Izvoli napolitanko.

Davo Karničar, za The Guardian: ” Rojen sem bil za to, da bi smučal z Everesta. To sem storil. Kako bo ves preostali svet sodil o tem, pa ni več moja stvar.”

Svet se je ovil v sivino, ki je z drobnimi iglicami rose kakor z nešteto nevidnimi nitmi prebadala topli zgodnjejesenski zrak. Iz neba nad zaspanim človekom je rahlo pršelo. Tihe kaplje, posamično trgajoče se iz brezoblične sive gmote, so temnile asfaltno podlago. Stal je pod napuščem hiše in z grbančenjem čela napenjal oči, ostri pogled pa pošiljal v izvidnico tja čez, skozi sivino, na drugo stran, kjer se skladni robovi zidarskih linij umaknejo razbrazdanim grebenom neskončno počasi preobražajoče se večnosti, ki se izteče v dolgih, zlizanih jezikih drobnega kamenja, zajedenih v navpično skalo. Pa vendar ni bilo v samotnem pogledu, ki je romal onkraj, in pri tem kakor slepec z iztegnjenimi, prosečimi rokami tipal skozi motne obrise predstave, nobene tesnobe, ki bi se vsa polastila človeka. Pojdem, je vedel ta človek. Pojdem in če padajo prekle. In je bil v tem mir, toliko miru, da se je zlil čez robove in postal spokojnost.

Sedel je na letalu, spodaj se je od mirne morske gladine bleščeče odbijala svetloba, da je kakor oslepljen od ostre bolečine zapiral oči, kadar je skozi ovalne oblike proti točki nič pošiljal radovedni pogled. Pustil je, da so v prihodnosti njegovega spomina kipeči valovi v plitvini kobalili sto kilogramsko telo, kakor da bi bilo puhasto pero, ki ga veter po mili volji vrtinči v zraku, dokler se ga ne naveliča in odloži, kjer se mu zahoče, mimo volje vrtinčenega.

Mislil je na gamsa, kakor ga je narisal Danilo Cedilnik – Den v Sledovih ptic. Starino, ki se med tihim plesom snežink, majhnimi delci, ki se odluščijo od neba, pod taktirko žvižgajočega vetra, odet v gost črn kožuh, z glavo, ovito v toplo sapo, ki mu uhaja iz ust in nozdrvi, počasi sprehaja po ozkem grebenu nad skalnimi previsi, nad žlebovi, po katerih čez steno lijejo vode, nad črnimi kamini, nad dolino daleč spodaj, ki jo je pobelil prvi sneg, nad temačnimi sencami, ki so jo zakrile in ki se počasi plazijo proti nebu, nad katerim še kraljuje sončna luč, in ni zanj ne preteklosti, ne prihodnosti. Na gamsa, ki ga je opazoval med divjim, norim tekom navzdol po strmih, skoraj navpičnih plateh nad prepadi triglavske stene.

Kadar pride star gams z gore v dolino, je z njim konec. Je prebral, po diagonali zleknjen v neudoben letalski sedež.

On sam ni bil več mlad. Tisti neugnani mladostni zanos, ki ga je v njem nekoč sprožil pogled na gore in je v njem pela svoje zmagoslavne epopeje zmota, se je umaknil mirni, tihi radosti popotnika, ki jo ta občuti, predno po daljši odsotnosti s pestjo
potrka po masivnem lesu vhodnih vrat, ki v sebi skriva svetli ogenj domačnosti. Občutek zmagoslavnosti ga je zapustil davno, razblinil se je na izpostavljenih stezicah, ki so bredle po kraljestvu gora, ravno tam, kjer je mogoče krokarju z nostalgijo zavidati zamah s krili. Že lep čas je vedel: v območju, kjer pravila igre postavljata majhnost in krhkost, je razmerje med naključjem in usodo besedna bravura, kakor netivo, ki vzplameni, da bi iz pogorišča lahko vstala ponižnost.

In je trkal s pestjo po vratih, ta so se razprla, obe polovici duri iz gozdnatih pobočij, vmes je zelene travnike presekala vijugasta črta umazano rumenkaste barve, po kateri je iz doline sem zavlekel prepih. Ko je stal na vrhu melišča, so se vrata za njim zaprla.

Ko se je dotaknil skale, je nedaleč proč ozračje vznemirjeno zadrhtelo in vzvalovalo, raztrgano od ostrega mehanskega zvena motorne žage.

Med plezanjem je skalo oblilo sonce in na lepem je ostri mehanski zven prenehal, toda to je ušlo pozornosti njegove zavesti, ki je bila telo, prižeto na skalo, in meditacija vsega, kar je polnilo njegove gibe.

Med počasnim, užitka polnim žuljenjem piva pred planinsko kočo, postavljeno na zelene zaplate skalne police, se mu je približal starec, taisti starec, ki ga je bil poprej opazil med spustom po poti s sedla proti koči. Suha, drobna postava in žilaste roke. V prijazen nasmeh razpotegnjen, z gubami prepreden obraz in žareče oči, ki so ponujale napolitanko. Od tam je obhodil vsako mizo, da bi s toplim glasom pospremil darežljivo gesto.

Ko se je človek na večer izpolnjen vrnil v dolino, je izvedel, čigavo slovo je jemala tista motorna žaga. In ko je v spletni brskalnik zapisal alpinistovo ime, je kmalu na spletni strani, namenjeni laični izmenjavi mnenj o zadevah medicine, zagledal zapise, ki so brezprizivno sodili neko zasebnost.

In je iz vsebine zapisov zevala razpoka, ki je postala prepad. V mislih se je vrnil h gamsu na goro. Opazovala sta škrlatno zarjo, s katero je za grebenom zahajajoče sonce obarvalo nebo, prisluškovala tišini v sebi in čutila enako.

Tisto, kar sta čutila v sebi, je ponujalo napolitanko, in ni terjalo ničesar v zameno.

Advertisements

Tivoli:oder razuma.

Franci Kek je oblekel policijsko uniformo Socialistične republike Slovenije, z njo paradiral po tivolskem zelenju in v imenu policijskega sindikata od mimoidočih zbiral podpise v znamenje podpore prizadevanjem za samolepilno znamko. In kasneje proti temu, da bi smeli pedri, tako se je izrazil, rojevati otroke. Kot da to ne bi bilo dovolj, je sredi s peskom posutega drevoreda ustavil skupino ljudi, jih zaradi gostega prometa postrojil v ravno vrsto, da bo več reda, jasno, in jim ukazal, da mu morajo v vrsti slediti. In so šli. Prejšnji teden na eni izmed naših komercialnih televizij.

Pisal sem prijatelju o tem, kar sem bil pravkar spremljal, in on mi je odgovoril, saj ne vem, ali naj se smejem ali jočem. Z jokom ne boš ničesar spremenil, sem odpisal, torej se smej.

Vzel sem dopust, da bi bral, skozi podstrešje zlezel na streho in se s hrbtom naslonil na opečnati dimnik. Z Johnnyjem Cashom v ušesih sem napenjal oči, da bi se prebil skozi sivino, ki je objemala dimnik. Iz nje je maloprej nežno rosilo. Prisluškoval sem tišini v sebi. Razkrojila se je natanko na tistem mestu, kjer je zevala neopazna razpoka. Na robu nje brezna je stal smisel in pogledoval v globino. Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari, homoseksualec, je pred tedni za Sobotno prilogo Dela francosko revolucijo okrivil za neko predstavo, ki jo je dala svetu. O človeku kot razumnem bitju. To je čista zabloda, je zatrdil, iz nje pa izvirajo mnoge zmote. Tudi demokracija. Dodajam važno dejstvo, ki sem ga prej spregledal: Yuval Noah Harari je doktor znanosti.

Dr.Harari je seveda dodal še dobrohotno opozorilo: če boste ljudem preveč dokazovali, da niso razumna bitja, tvegate, da vas ne bodo preveč marali. Moj nasvet je torej, če bi radi, da vas marajo, jim ničesar ne dokazujte.

Mimogrede, prostodušno in brez zardelih lic pojasnjujem, da nosim tudi sam na hrbtu malho vseh mogočih dokazov, ki vzbujajo upravičen dvom v razumnost lastnega bitja. Ob tem še priznanje: potem ko sem več kot uspešno dokazal sam sebi, se zdaj tu in tam trudim dokazati še drugim. S tem povezanih tveganj se zavedam, njih posledice bolj ali manj stoično prenašam. Še letos mi je moja preteklost prijetnega videza svareče rekla, ne piši normalnim ljudem nerazumljivih reči.

Kaj pa morem, ko vse kaže, da je obstoj smisla, odmik od trivialnosti praznine ( čeprav, od starih Grkov: če je ves svet v gibanju, je praznina nujen pogoj, da bi se imela vsebina kam naseliti..), odvisen od nedoločljive meje, kjer mejita red in naključje. Z razumom je tako ali tako križ, v najboljšem primeru je skrajni izplen vseh njegovih prizadevanj schopenhauerski pesimizem in črnogledost in okamneli obraz in do kraja porušena hiša iz kart, to je človekova samopodoba.

V tolažbo, in k sreči, ne udobni sreči, temveč oni, ki terja napor volje in dejanja, pa je mogoče doživeti smisel, ki ga ni mogoče artikulirati, ker se poskus take artikulacije vselej izteče v izgubo polnokrvne vsebine. Ga je pa mogoče začutiti. Pogoj: treba je začutiti lastno majhnost. Treba se je v izpostavljenosti nad prepadi okleniti skalnega skoka. Ali pa z de Saint-Exuperyjem v Nočnem letu pred slabim stoletjem sesti v krhko letalo in v njem prebiti mogočno nevihto nad večno zasneženim južnoameriškim gorskim masivom, da bi človek lahko zapisal:” Boj z viharjem, vsaj to je resnično, to je pristno v nasprotju s podobo stvari, s to podobo, kakršno si nadenejo, kadar le razmišljamo o njih…./ Vihar ni nič. Pred njim rešimo svojo kožo. Toda trenutek pred tem! Takrat doživimo soočenje!”

Skalni skok nad prepadi, nevihtna noč v krhkem letalu, oboje je le možna manifestacija odra, ena izmed mnogih, na katerem razvije svoje lovke samota, ki omogoči soočenje kot nujni pogoj, da bi človek razumel lastno majhnost. Zato de Saint Exupery pravi ” in vendar je postal nekako ravnodušen do vsega, na kar so ljudje močno navezani: spoznal je njihovo majhnost”.

Kdor je doživel tako skušnjo, je okusil viharje, ki jih je ta sprožila v njem. Tak bo razumel: strpati vso doživljanje življenja v polje racionalnega, razumskega, pomeni sam sebi odrezati korenine. In še to: razum je le toliko razumen, kolikor smo mu pripravljeni, hote ali nehote, dovoliti. Tisto, kar je objektivnega, vstopa v nas od zunaj.

Včasih je naša zaverovanost v razum le samoslepilna iluzija, po kateri tolmačimo lastno vrednost. Ki nam služi zato, da se dvignemo nad vse ostalo. In s tem izgubimo prav sami sebe.

V tem je resnična nujnost soočenja. Nad prepadi. V krhkem letalu med nevihto. Ob srečanju s Francijem Kekom v Tivoliju.

Šele soočenje pokaže razliko med pomembnim in nepomembnim. Ki je, med drugim, razlika med biti in imeti.

In najbolj pomembno: soočenje…majhnost….skromnost…človek….smisel. Četudi smisla ni mogoče vselej dojeti, ga je možno pa začutiti. V tem je bistvo ljubezni. Kakršnekoli že.

 

 

 

 

 

 

 

Skozi čigave oči te gledam, svet.

Zakaj čutiš potrebo, človek, da bi označeval, česar ne moreš razumeti?

Sledila sva udobni, široki zemljati stezi in jutru nastavljala hrbet. Steza se je kakor brazda zarezovala v travnato obličje, ki se je vzpenjalo, dokler se ni izteklo v melišče. Pot se je razcepila. V desno je melišče prečila Via normale, midva pa sva se ob levem robu povzpela do ostenja. Tam naju je pozdravila velika skala, s kracljavo rdečo pisavo popisana in je napis opozarjal, Findenegg, solo per alpinisti e experti. Nekaj lahkotnega poplezavanja, nato pa lep čas ozka, z drobnim prodom posuta stezica, ki nad divjimi prepadi preči strma skalnata pobočja, medtem ko se ves svet koplje v jasni modrini. Življenje, ki zajame dih in ga drži v sebi, da bi ga opazovalo, okušalo, spoznavalo. Kozoroginja, ki ob poti s samoumevno, ravnodušno mirnostjo muli šope trave in mali kozorogi, ki jo skušajo posnemati. Deset metrov nad nama, na skalni polici, pozorno motreči, zaviti rogovi starega kozoroga.

Blagodejni hlad strme stene in bleščeča sončna svetloba povsod okrog. Na prstih odtisi mestoma vlažne skale. Sredi stene bivak, kakor klin zagozden v steno. Konec prečenja, le še strmo navzgor, čez skalne zaplate, prepredene z neštetimi razjedami, kamor položi človek nogo, da bi počival, čez skalnate skodele, ki jih z dlanjo objame, da bi med plesanjem kakor Hessejev stepni volk ulovil ravnotežje, čez zlizane zaplate kamnite večnosti, da bi praznoval svojo majhnost in minljivost, čez ozke police, da bi našel v sebi izvire hladne studenčnice in si z njo orosil razgreto čelo, čez skalne skoke, da bi ulovil drobne kapljice potu in jih sestavil v mirno gladino, iz katere bi odseval obraz, ki ga išče v sanjah.

Uživaško plezanje prve ali druge stopnje po čvrsti, trdni skali. Lepa, divja, samotna smer. Zahtevnejši detajl v krušljivem ozebniku, ropotarnici obstoja.
Še krajši vzpon po ozkem, prepadom izpostavljenem grebenu in nato vrh, z nasmehom oznojenega obraza pozdravljen. Sedim, zrem sivkasto belkaste oblake, ki počasi zagrinjajo svet, vse, kar je in kar obstaja s slovo jemajočimi sončnimi žarki pronica skozi kožo, vmes pa se kakor peščena sled vije razum, ki pod vtisom impresij razume Saint – Exuperyja, njega besede, da je nor, kdor vodo v vrč zapre, ker ljubi pesem vodnjakov.

Komolce položim na leseni točilni pult planinske koče Giacomo di Brazza, majhne, z vtisom prijetne, ležerne domačnosti prežete kamnite hiše sredi planine Pecol, in rečem: »Signorina, voglio pagare una grande birra, un capuchino e coca cola.« Nekaj v tem stavku ni čisto prav, besede ne izzvenijo do kraja, težke in okorne obvisijo v zraku, pod stropom, kjer ventilator neutrudno premika soparni poletni zrak; še v trenutku, ko to pišem, ne vem, kaj je tisto, toda tisto me je, potem ko sem se osnov italijanskega jezika poskušal učiti na prelomu stoletja, tam daleč na kraškem robu, kjer ploščad med slovenskim in italijanskim mejnim prehodom pozimi pometa burja, zavetnica vseh tistih, ki so njenemu žvižgajočemu objemu prepuščali na kavlje obešeni pršut, pa nasprotnica nas, ki smo skozi njeno ledeno sapo v roke jemali vstopnice v drugačno kulturno sredino, drugačno življenjsko okolje, kamor smo se tu in tam namenili poslati radovedni pogled, samo zato, da bi spoznali domotožje, da bi, ozaljšani z novo usnjeno jakno s tržaškega Ponte Rosso, začutili tolažbo in radost v njej nad vrnitvijo tja, kamor spadamo, kjer nas vsi razumejo, kjer pripadamo, isti in enaki, le da ne povsem isti in enaki, tisto me je torej izdalo. Da me je izdalo, sem razumel, ko mi je točajka v spevnem valovanju jezika, v canzone slovenščini izstavila račun. Sedel sem potlej na tlakovani terasi in zrl tja prek, v italijanska pobočja Kanina. Tam se je lesketalo sonce in tam se je mudila moja misel, potem ko sva se bila s Sandro malo pred tistim skozi potemneli oblak vrnila z vrha Montaža, in je ta misel prepoznala točajkin trud, nagovorjen od mojega truda. Kar je bilo v zraku, ni bil spomin na požgane tramove narodnega doma sredi
morskega zaliva, temveč nekaj, kar daleč presega nad pogoriščem se vihteči vonj po zažganem; bilo je tisto, kar je sredi puščave, v neki votlini, na meji med Sirijci in Saraceni, gnalo Svetega Hieronima zapisati, kako bomo mi, ki jokamo še na prvi stopnici, k vrhu gore, od koder prihaja resnica, upirali pogled? Resnica pa, to mi je že lep čas jasno, terja svoje in tisto, kar terja najprej, je trud in napor in bolečina, šele nad njimi razvije svoj prapor svobodni duh. Ki mu ni mar za zastave slave, ker govori z neslišnim jezikom ljubezni, ki ne mara meja. Zato, samo zato, da bi to dojeli, se je treba povzpeti na goro.

Pod žgočim soncem.

Pod žgočim mediteranskim soncem se je znašel včeraj opoldne nek pomol iz kamenja in morje je lenobno klokotalo v njega zajedah. S sinom sva se umaknila pod streho iz platna v bližnjem lokalu, ki je občasno vzvalovala pod nežno morsko sapo. Pozejdon je blagohotno dobre volje z višav opazoval svet, ko sva naročila pijačo, on cedevito in jaz pivo. Potem sem na potezah sinovega obraza, od enega samega desetletja oblikovanih, prepoznaval vse tisto, kar je med menoj in njim. Vse tisto, kar sem nekoč bil. Že dolgo vem, prav bister fant je, in hkrati nežen, občutljiv in na trenutke plah. Lahko bi premikal svetove. In hkrati si v istem hipu ne bi hotel niti vezalk na copatih zavezati do kraja. Z malo otožnim, zasanjanim pogledom v očeh bi zrl v podobo pred njim in s kratkim, odsekanim gibom glave popravil šop las nad visokim čelom v smer, ki je zanj edina prava, kakor da je to vse, kar je in kar je mogoče, meni pa bi preostalo le občudujoče zavidati samoumevnost neke nedolžnosti, davno izgubljene, in bi bila ta nedolžnost v iskrenem prepričanju, ki ne potrebuje artikulacije in je zato tudi ne zahteva, da so vsi ljudje dobri in pravični in da je zatorej tak tudi svet, in bi se samoumevnost opisane nedolžnosti zrcalila v peklečih solzah, ki polnijo njegove rjave oči vsakič, ko svet preden položi obličje, ki ni istovetno s to podobo. Tega ni tako malo. In še manj bo, dragi moj sin. Kako ti naj torej povem, ko si brez besed čez mizo zreva iz oči v oči, vse tisto, kar vem, ne da bi ti pri tem vzel tisto prepričanje, tisto bogastvo peklečih solz, ne da bi ti s tem vzel prepričanje, z njim upanje in na koncu še solze? Kako ti naj povem, da so solze, potem ko z njih obrišeš vso rjo in prah tega sveta, znanilke ljubezni in da ima nasmeh pravo vrednost šele, ko ga izmijejo solze?

Kakšne barve je morje, sem vprašal. Zazrl se je tja, kjer se je na gladini lesketalo sonce. Modre. Zdaj pojdi in ga zajami v kozarec vode. Videl boš, da nima barve. Tako je tudi s teboj in z menoj in z vsem, kar je in kar obstaja. Vse tisto, kar boš čez mnogo let imenoval kompleksna resnica. Toda zdaj pojdi in pozabi na vse to in se predaj igri. Za vse je v življenju pravi čas.

S tem sva s to temo opravila. Tu in tam ga bom na poti skozi življenje opomnil na barvo morja, ujetega v kozarec.

Ko sva se odžejala, sva sedla na napihljivo blazino in z rokama odveslala od obale. Smehljal se je in v globinah kristalno čistega morja opazoval ribe in me z radostnim glasom obveščal o spremenjenih smereh, ki jih je ubirala jata sinjemodrih, ki je sledila najini blazini. In potem je šla ena iz jate in po svoje, on pa je mislil, da se je izgubila.

Ni se izgubila, kakor se ni izgubil eden izmed galebov, ki je hotel leteti drugače od ostalih. Sinjemodra riba in galeb sta čutila življenje po svoje in sta razumela, da je bolje za seboj pustiti sled v travi, kakor udobno hoditi po široko uhojeni poti, vendar v trenutku, ko to pišem, ni jasno, ali sta že vedela, da je treba zato v sebi zgraditi citadelo, trdnjavo, v katero prispeš, potem ko si se odpravil v puščavo in v njej prehodil pot, tako redko posejano z vodnjaki, da si moral od enega do drugega ves čas presegati samega sebe. Ko boš na drugi strani izstopil iz puščave, boš Avrelijeva pečina, ob kateri se bodo polegali razpenjeni valovi, gnani od kričanja usmiljenja vrednih tehnokratov človeške duše, teh nepogrešljivih apostolov pravoverne množice.

Toda tega ti nisem povedal. To boš moral odkriti sam. Kakor tudi to, kaj misli Antoine de Sant Exupery, ko piše, da je vse, kar nam pripada, svetloba, ki osvetljuje predmete. Ista svetloba, ki lije skozi lino trdnjave, v kateri držim v rokah dnevnik rimskega cesarja Marka Avrelija. Poklanjam ti, kar je zapisal: ” Iz Antistena: kraljevsko je dobra dela opravljati in obrekovanje trpeti.”

Poklanjam ti z ljubeznijo, ki je napihljiva blazina in zamah mojih rok med veslanjem od obale proti odprtemu morju, pod budnim očesom Pozejdonovim.

Imam pravi potni list.

Petkovo dopoldne na kamnitem hrvaškem otoku v jadranskem morju. Dolga kolona razbeljene pločevine prestižnih avtomobilskih znamk, mnogim pridodane prikolice z opremo za glisiranje. Za surfanje. Gremo mi na morje, na zaslužen dopust. Migriramo tja, da bi malo kasneje, malo bolj izpolnjeni in srečni, migrirali nazaj. Do naše zaplate zemlje, zagrajene in zamejene. Vroče sonce visoko na nebu, ko zagoreli pomorščaki s krova priplulega trajekta vržejo debele vrvi. Kolona se premakne in izginja v trebuhu orjaške kovinske pošasti. Na repu kolone ustavim starega Saaba in skozi odprto okno delavcu Jadrolinije pomolim karto za trajekt, kretnjo pa pospremim s preprostim dober dan. Zagoreli možakar me pogleda in reče, a veš kaj se je pravkar zgodilo? Pojma nimam, odvrnem. Nasmehne se, mi pravi, da sem prvi ta dan, ki ga je pozdravil iz razbeljene pločevine, me z levico prijateljsko potreplja po podlahti, ki je ležala na vratih, reče, dobar si ti čovjek, sretan ti put, in izgine iz vidnega polja, pusti pa mučno moreči vtis, ki se v meni obesi na pajkovo mrežo človečnosti in od tam sprašuje, koliko pa stane človeka prijazno pozdraviti neznanca? Ogradili smo tisto, kar je naše, da bi naše ostalo, ker je v tem po naše pojmovana pravičnost, na negovano trato smo položili ležalnike in senčnik, pa roštilj in čevapčiče na njem in kraljujemo sredi cone udobja in se ne menimo za nekega Iva Andrića, ki je nekje, nekoč, pisal, da ni življenje, če ne boli in ni sreča, če ni minljivo. Če že beremo, beremo kratke vesti na spletnih portalih, in mogoče še komentarje zakrinkanih anonimnežev, iz katerih je mogoče razbrati samo še to, kako daleč smo že zabredli.

Tisti čas, ko smo obračali čevapčiče na roštilju, je v pristanišče na Lampedusi brez dovoljenja italijanskih oblasti vplula reševalna ladja Sea Watch 3 s štiridesetimi izčrpanimi ljudmi na krovu, ki so jih rešili iz krempljev sredozemskega morja. V katerem je sicer v zadnjih letih umrlo 35.000 ljudi. Ljudi. Njena kapitanka, 31 letna Nemka Carola Rackete, je odprla vrata v ogradi, nastal je prepih, ki je s seboj nosil vse mogoče, in potlej je komentirala: “Imam belo polt. Rojena sem bila v bogati državi. Imam pravi potni list. Imela sem možnost obiskovanja treh univerz. Doštudirala sem pri triindvajsetih letih. Čutim moralno dolžnost, da pomagam ljudem, ki niso imeli takih možnosti.”

Na severozahodnem robu bohinjskega jezera se od gozdnate poti, ki vodi proti Stari fužini, kmalu odcepi slabo uhojena pot, ki se v ključih pne skozi gozd, pod žgočim poletnim soncem preči strma melišča, dokler zadihanega človeka slednjič ne privede do plezališča Uket. Človek se tam pripne na popkovino, nato pa v objemu ožarjenega kamna dobro uro spoznava, da je s tisto cono udobja, s tisto ogrado, ki pušča na drugi strani nič drugega kakor življenje, njegovo kompleksno resnico, sam sebi največji nasprotnik. Ko izpleza, in se po strmem melišču v diru spusti do jezera, se v njem prebudi tisto skrivnostno, ki spregovori z besedami iz Citadele Antoina de Sant-Exuperyja: ” Mogoče se je vzpeti v take višave, od koder lahko tudi na sovražnika zremo z ljubeznijo.”

Ograda je ogradi enaka. Tisti na ladji pred Lampeduso ali tisti, ki pobira karte, oba sta zunaj.

Proti soncu.

Na Triglav, Miro? Čakaj, da vidim, če lahko uredim dopust. Vmes tiktaka čas, ta izmuzljiva tempirana bomba. Potem zasveti ekran mobilnega telefona. Juhuhu, na Triglav grem. To je zgodba o osebnem boju za vrnitev v življenje. Papirji na delovni mizi, roki, spet ta čas, ta izmuzljiva tempirana bomba. Za mizo. Biti priden, biti ubogljiv, biti všečen. Visok krvni pritisk. Razdražljiva jutra in prazni večeri. Proti sebi v ritmu stampeda. Ne utripa čas, rdeče utripa srce, udarja v taktu tesnobe. To je zgodba o iskanju korenin s čelno svetilko. Tam nekje, v temo ovit, je mit, ki bos na trnih pleše valček s srečo. S tisto srečo, ki je ne moreš najti v milnem mehurčku iz pljuč božanskega zadovoljstva. Redki so, s katerimi lahko za mizo v službeni kantini piješ kavo, ovit v tišino njihove ljubezni. Ko sva se sprehajala po nizkem hribu za njegovo hišo, je hotel vedeti, zakaj ta z gozdom porasli nizek hrib, v katerem trohneče diši po vlagi, po dežju pa rastejo gobe, ni primerljiv z gorami. V sredo pozno popoldne sva parkirala v Krmi, se opasala z nahrbtnikoma in pustila vse znano za seboj, da bi že koj na prvi strmini, kakor v zlovešče opozorilo, srečevala izmučene, od sonca ožgane, od utrujenosti izpite obraze, ki so se odsotno vračali v dolino. Tam nekje levo, v prepadnih stenah, je zapel gams, neprenehoma je ponavljal svojo melanholično tožbo, ki je trgala soparni zrak, kakor pozdrav, kakor očitek, kakor radovedno vprašanje, kakor klic na pomoč, kakor vabilo. Višje, blizu planšarske koče, je zapihal drugi in tretji pod konjskim sedlom, predno je osuplim očem ponudil vrtoglavi tek po strmem snežišču. Malo je obstal, naju motril, pa izginil za skalni rob, za katerim je počasi škrlatno temnelo nebo. Lovila sva neskaljeno studenčnico gorskega zraka v kalna dolinska pljuča, jo zalivala s pljuski hladne vode in pogledovala proti sedlu. Prišel je nazaj, gams, in zrl na naju čez tisti rob, špartanski stražar skupine, ki se je na drugi strani roba spuščala v nama neznano, vztrajal je v pozi, v predstavi, ki je pojmovanje, za razliko od dolinskega, ni moglo razklati. Do doma na Planiki sva prehitela sončni zaton, mrak je legal na svet in vse znano v njem, ko sva na klopci pred domom, med oblaki, počasi žvečila kislo zelje in kranjsko klobaso in jo zalivala s požirki piva, okušala njegov trpki, takrat edini resnični okus življenja v žejnih ustih in s tem slavila čuječnost. Kako daleč je bilo vse dolinsko in njega modne muhe, ciljna usmerjenost in opolnomočenost in kompetence, vsega tega čez deset let ne bo več, bodo pa drugačni, novi izrazi in v njih velepomembnost in supermodernost in hoja v korak s časom, le za mene, za naju, za nekaj nas, ki pošiljamo razglednice in nanje lepimo znamke, dokler ne bo še pošta obupala nad nesmiselnostjo nerentabilnostjo nostalgičnega dinozavra, bo zmeraj ta požirek hladnega gorskega zraka, kakor v sladki koktejl pomešanega s piskajočim zvokom v ušesih, ki bo preživel vse ostalo. Ko je zjutraj zarana vstalo sonce, sem vstal iz zibelke otroškega sna, ki mi ga je Miro malo zavidal, potem ko njemu tista neubesedena, nedomišljena razlika med nizkimi hribi in gorami, ki se je vso noč sprehajala po njegovih mišicah, ni pustila spati, in je s tem pripravila kuliso, oder, teater sanj, na katerem je moral pred praznim avditorijem samopodobe glavno vlogo odigrati borec, človeški duh. In je. Zagrizel je, ta borec, od Planike na vrh Triglava, se za Aljaževim stolpom za nekaj minut umaknil v samoto, edini kraj, kjer je mogoče srečati samega sebe, se malo pomenil s tistim, ki ga je tam srečal, nato pa vso pot v dolino stoično prenašal žgoče sonce, ki je s soljo zalivalo utrujene oči. Ponosno sem ga opazoval, potem ko sem dobro vedel, od kod prihaja in kam gre, poznal sem krajino in nje razpotja in kažipote na poti in bolečino, ki sveti nad vsem tem, dokler se slednjič ne razpoči milni mehurček, in je vse, kar ostane, ko se bolečina poleže, bleščeča svetloba lepote, ki osvetli tiste kraje v tebi, ki jih poprej nisi poznal in nisi mogel poznati.

Lahko bi pojasnil, takrat, v čem je razlika med nizkimi hribi in gorami, zdaj pa mi ni več treba. Vrata je namreč odprla bolečina, za njimi je lepota, ki tiho pravi, Gora trpljenja za kapljico sreče.

Okrešelj: kaj ima s tem Brajnik?

Zakaj torej biti prizanesljiv?

Minil je še en Brajnikov memorial, dvodnevno vzdržljivostno tekmovanje ekip iz služb, ki sodijo v strukture nacionalne varnosti. Spet smo prvi dan plavali v blejskem jezeru, kolesarili do vznožja Stola, 2236 metrov visokega prvaka Karavank, se v žgočem soncu potili po njegovih južnih, spodaj gozdnatih pobočjih, ki se pod vrhom prevesijo v strma, neprijetno trpka melišča, se na drugi strani po strmini spustili do javorniškega rovta, tam sedli na kolesa, kolesarili mimo Jesenic do Mojstrane, se vzpeli na vrh nekajkilometrov dolgega klanca, se z vrha spustili v Radovno, tiho, odmaknjeno, komaj obljudeno gorsko dolino pod Triglavom in od tam do pokljuške soteske, kjer smo odložili kolesa, najhitrejši pa so se od tu čez galerijo povzpeli še do Zatrnika. Na Rudnem polju smo pod pritiskom časovne bariere še tekli in delali sklece, takoj zatem pa z malokalibrskimi puškami streljali v biatlonske tarče. Potem smo basali vase makarone in naslednje jutro hrenovke in žemlje, predno smo obtekli polovico bohinjskega jezera, preveslali vso njegovo dolžino, prekolesarili sedemkilometrski vzpon do Oblakove planine in od tam tekli devet kilometrov po hribovnatem grebenu daleč zgoraj nad cesto, ki se z Bleda vije proti Bohinju, dokler se slednjič nismo po neprijetnem grušču v teku spustili do deroče reke v dolini, jo pripeti na jeklenico prebredli in od tam še dva kilometra tekli do cilja.

In se tam iskreno objemali. Tudi tisti, ki v dolini ne pijemo piva za isto mizo. V tem je vsa skrivnost Brajnikovega memoriala. Tisto zbližanje, ki ga ne zmore udobni Jaz, opravi trpeči Jaz brez govorjene besede.

Dovolimo si za trenutek biti meritokratski in o trpljenju pripovedujmo s podatki: 700 m plavanja, 5 km veslanja, 35 km teka in gorskega pohoda, 80 km gorskega kolesarjenja, skoraj 4000 višinskih metrov v dveh dneh. Vročina čez trideset stopinj.

Slednjič ni šlo za lagodni sprehod, temveč za tempo v območju rdečih obratov. Za čisto neudobje. Če markirani vzpon po tej poti na Stol vzame pet ur časa, je ekipa, v kateri sem smel sodelovati, za to potrebovala dobri dve uri in pol, medtem ko je zmagovalna ekipa v istem času že opravila z goro.

Nekateri so na gori od naporov bruhali. Boštjan, ki niti sam ne ve, kako močan je, je ob svojem nosil še Irenin nahrbtnik. Stane se je po progi družil še z Abrahamom. Jaz nisem vzel pohodnih palic, rekoč, še iz starih časov, palice, potuha telesu, in potem me je gora s tistimi palicami, ki jih nisem imel, trdo po pametni buči. Pa kako me je na polovici vzpona proti Radovni, po Stolu, zabilo na kolesu. Nobenega zraka, samo ogabna sopara, nobene moči v mišičnih vlaknih, namesto nje neka čudna omotica in meglenost, skozi katero je do zavesti prihajal stok vsega telesnega, ki je moledovalo za odstop. Pa se je glava uprla, si zlila po laseh mrzlo vodo, se s težavo prisila, da je pojedla Boštjanovo proteinsko čokoladico, in je kriza prešla, in je bila v tem še ena lekcija, ki je pravila, ven iz te cone udobja, ki bi rada iz mene napravila hedonističnega mehkužneža, v katerem bi najprej spregledal drugega, potem pa še moj pravi obraz.

In o moj bog, kako nebeško dober okus je imela pitna voda na Valvasorjevem domu, a ne, Boštjan in Irena? Kakor da so bili tisti požirki hladne studenčnice vse, kar nam je moglo ponuditi življenje. Zlivali smo jo v grla in po glavi, to našo kapljico sreče, prigarano z goro trpljenja.

Spoznanje, prava narava stvari, vstopa v človeka skozi neudobje. Čez svoje meje, tam je drugi. Tam je življenje. To je diametralno nasprotno desetletjem poudarjenega Jaza, ki nam vlada. Jaz na prvem mestu, življenje kot individualna tekma, to nam pripovedujejo ta desetletja, ta sodobnost, ki jo živimo.

Brajnikov Mitja pa nam dopoveduje, da je šele v znoju lastnega obraza mogoče uzreti drugega. Policist in gorski reševalec, ki je, zato da bi prostovoljno, dobrohotno, iz široko pojmovane človečnosti pomagal drugim, dal svoje življenje.

In ker se vsakega desetega junija njegovi službeni kolegi povzpnemo na Okrešelj, da bi se tam spoštljivo poklonili spominu nanj, je treba reči, potem ko se desetletje dolgo udeležujem te slovesnosti, da bomo morali vsi mi, vsak zase in pri sebi, znova primerno ovrednotiti Dogodek in našo vlogo v njem. Če ne zmoremo prispeti na Okrešelj, ne da bi znali v sebi spominu na Mitjo Brajnika pokloniti nekaj tihih utripov srca, in ne da bi se zmogli poistovetiti z mirom gorskega panteona, ki nas obdaja, potem nimamo tam kaj početi.

Tam nismo zato, da nam en dan v letu ni treba biti v vsakdanjem službenem okolju. In če nismo, potem bomo tam tudi, kadar je deseti junij nedelja. Ali če bomo v razporedu tistega dne zapisani kot dela prosti. Ohraniti je treba spomin na ljudi, ki so v skrbi za druge darovali svoje življenje in pred tem spominom spoštljivo prikloniti glavo.

Deseti junij na Okrešlju ni vrtna veselica.

Napredovati da, toda kam in v imenu česa?

Od pretrganega sna predramljeno telo položim na razmajan leseni stol. Težko telo je to, stol zajoče in zaškripa, a vzdrži. Ko v zrak kakor parna lokomotiva iz cigare puham oblake dima, pogled zdrsi tja čez, čez z zelenim mahom pokrito leseno balkonsko ogrado in obvisi na gladini jezera. V njenem spokoju od drugega brega sem odsevajo zelenkasti odtenki gozda. Njih zrcalno podobo na polovici jezera v neravni liniji pretrga sivkasto nebo, ki se radovedno ogleduje v njem. Na drugem bregu se k nebu pne strmo gozdnato pobočje, prepredeno z ozkimi skalnatimi pečinami temno sive barve, pomešane z umazano rjavimi primesmi, ki so jih tam zapustili skalnati podori, spodbujeni od zamahov kladiva, s katerim neusmiljeno meri naš čas večnost, in tako ustvarili, v neki drugi, Prisojnikovi steni, obraz ajdovske deklice, in je ta obraz v meni mesto, kjer je praznina, nekoč pa je bilo hrepenenje, ki se je bilo izteklo v prazno in se je moralo izteči v prazno, ker je v tem iz antike sem prepoznana nujnost, ki se kaže v tem, da svet, ki je v nenehnem gibanju, potrebuje praznino, ker se sicer gibanje, to rojstvo, ta nova, iz nič nastajajoča vsebina, ne bi imela kam naseliti.

Skalni podor, obraz ajdovske deklice, samotna in mirna gladina jezera pa pripovedujejo svojo zgodbo, z nezmotljivim glasom jo pripovedujejo meni, ki zamišljeno sedim na bregu, proč od človeškega, in je to pomladanska, z mrzlim dežjem napolnjena pripoved o nekem minevanju vsega, sploh vsega tistega, kar bi samo zase rado mislilo, da karkoli je, še več, da tisto ni samo karkoli, ampak je celo pomembno. Vse to, tako pomladanska pripoved na bregu jezera, so le meglice nekega napuha, trgajoče se iz sive oblačnosti, ki počasi zakriva gorsko dolino. Visoko v tej oblačnosti se odpre okno, ravno toliko, da v njem zagledam s sveže zapadlim snegom pobeljene prepadne strmine in v njih mogočni obraz gore za hribom, ki zaključuje drugi breg in je v tem prispodoba, ki jo treba uzreti in v njej prepoznati nek foucaultovski smoter, pa iz njega napraviti svoj lastni raison d’etre: tam, kjer je bila prej stena, je treba zdaj napraviti okno.

Preden sem vse, kar je bilo mojega, in še tisto ni moje, v dolini strpal v star in ponošen nahrbtnik in sedel na avtobus, ki me je nekaj ur kasneje odložil na robovih trgovcem nekoristnega sveta, kakor plameneči jezik se iztekajočega v tihi gorski dolini, sem nekemu službenemu okolju trajno pomahal v slovo, ki je bilo v okolju dojeto kot napredovanje, in je bila v tem radost in bolečina hkrati; radost nad vsebino, s katero sem se imel za ukvarjati v prihodnje, in si ta radost ni zastavljala vprašanj o nazivih in plačnih razredih, ki so ostali nespremenjeni, in bolečina nekaterih žalostnih obrazov, ki jih puščam za seboj: ti obrazi mojemu svetu nadevajo zgubano obličje.

Zdaj sedim na bregu jezera, vstal je rahel vetrič in zganil zaspano gladino. V rokah držim ključ, s katerim sem bil zapahnil težke duri za seboj in zaklenil, da je škrtnilo v starodavni ključavnici. V tem samoniklem dejanju, ki bi ga usmiljenja vredni tehnokrati človeške duše znali označiti za pobeg, se kaže nujnost, pogoj, ki edini vzpostavlja prostor, v katerem se lahko naseli tišina in v njej refleksija, ki vzpostavlja stik s samim seboj, in je ta stik uvertura v občutenje nečesa, kar daleč presega človeka samega. Svet utihne, nikjer ne odzvanja človeški glas. Veter se poleže, gladina je znova mirna. Nekaj sežnjev nad njo zakriva svet nizka sivkasta oblačnost. Mogočnih gorskih sten ni mogoče videti, jih je pa mogoče slutiti. Nedaleč proč od brega se neko bitje požene iz globine, naredi premet v zraku in se znova potopi. Na breg te doseže zvok, ki ga za seboj pusti pljuskajoča voda. Potem počasi zvok izgine, kakor izgine drobni val, ki se kot potresni val širi od epicentra. Majhen, nepomemben, komaj opazen je ta val, in z vsako sekundo, ki mine, bolj in bolj izginja, dokler slednjič popolnoma ne izgine v brezoblični, veličastni, mogočni, brezinteresni gmoti, iz katere je vstal. In nihče ne bo vedel, da je kdaj sploh bil. Ostaja le še v spominu, ki je, ob trenutku, točnom tem trenutku, tu in zdaj, na točki nič, kjer je hladno in pusto in hkrati bleščeče svetlo od žgočega sonca, vse, kar je naša last. Vse. Spomin, ki se kot nepretrgana nit odmotava iz kolobarja, dokler je ne bo slednjič zmanjkalo. Ves napuh tega sveta, ki sloni na Jazu kot fragmentirani, zamejeni identiteti, je zabloda, prazna marnja, ki sloni na hrupu, tej vseobsežni, resnični obliki človekovega bega pred vprašanjem, na katerega nima nobenega odgovora. To vprašanje je: kaj po tem? Kaj po tem, ko utihne ves hrup in ugasne soj žarometov?

Potem, dragi moji, človek iz vsega izlušči edina dva osmišljevalca. Eden je ljubezen in drugi smrt in med seboj sta neločljivo zvezana. Vse, kar je mogoče, in v resnici je, je pripadati. Človeku, ne predmetom. Ljubezni, ne plačnim razredom in nazivom.

Na bregu jezera me s platnice Vojne in miru spod nagubanega čela motri ostri, pronicljivi Tolstojev pogled. Danes, ko ga berem četrtič, razumem še bolje. Tolstoj je ostal nespremenjen, le da se je v zadnjih desetletjih spremenilo tisto, kar samega sebe misli kot Jaz. Nespremenjena je ostala še nit, ki se počasi odmotava. Ta nit je na čudovit način povezana s tistim, kar je zapisano v romanu: ” Prvikrat je bil Pierre spoznal to čudno in opojno čustvo v Slobodskem dvorcu, ko se je mahoma zavedel: če imata bogastvo in oblast, skratka vse, kar si ljudje s takim trpljenjem pripravljajo in hranijo, če ima vse to sploh kako vrednost, jo ima samo zaradi slasti, s katero lahko vržeš vse to od sebe.”

Breg tihega gorskega jezera je antipod tistemu dolinskemu individualizmu, ki polni vse družbene pore. Na njegovem bregu, tam, kjer se hrup umakne tišini, je mogoče pripadati in v gladini ugledati svoj obraz. Svoj pravi obraz. Ta obraz pa razume: tisto, kar je Zaplotnik rekel, ko sta s Štremfljem pred štiridesetimi leti stala na vrhu Everesta, tiste besede, da sta na vrhu in da zdaj ne vesta prav dobro, kaj bi, tisto ni pomenilo, da je alpinizem nesmiseln, kakor zdaj skozi medijske zapise interpretira moderni svet, temveč je pomenilo le, da se je pod silovitim vtisom mogočne utrujenosti dopolnilo neko hrepenenje in s tem ustvarilo trenutni prazen prostor, samo zato, da bi se lahko rodilo neko novo hrepenenje, ki človeka sili h gibanju. Nedejavnost je smrt, smrt je tisto, h čimer se prek freudovskega obrata steče zadovoljstvo, to dialektično nasprotje sreče, sreča pa zmeraj nosi v sebi veliko neudobje in s tem nesrečo kot ceno, ki jo je potrebno plačati, če bi rad bil za hip srečen, ker sreča je dogodek, utemeljen na dejanju in ne trajanje, kakor izvrstno v knjižici Hapiness pokaže Alain Badiou, toda do tega se z domačega kavča, iz cone udobja, pač ni mogoče prebiti. In ne pišem o tem, ker bi o tem bral, temveč zato, ker me to kot lajtmotiv že dolgo spremlja.

Sedim na bregu jezera in v mirni gladini ogledujem svoj obraz. V sebi čutim tisto Tolstojevo misel: ” osebno človeško čustvo je za kratek hip zmagalo nad tistim umetnim slepilom življenja, ki mu je toliko časa služil.”

Moja pot je že davno začrtana: raztegniti ta kratek hip. Zdaj. In pripadati.

Na koncu pripominjam le še dvoje: tiste umazano rjave zaplate v stenah, ki so nastale od skalnih podorov, v tem je moja domneva.

In drugič: obraz ajdovske deklice je predstava. Mogoče ga je videti ali ne, tudi če dolgo buljiš vanj. To je zvezano s tem, da je lepota v očesu tistega, ki gleda.

Pica, ki vrača upanje v človečnost.

Povem na samem začetku, povem jasno in povem na ves glas: sočustvujem s stisko, ki jo je doživel devetinosemdesetletni belokranjec, ki so ga šest ur v prtljažniku vozili po Sloveniji, preden je uspel pobegniti in končati nočno moro. Toda to povem z jasnim pridržkom: nič manj ne bi ob istem dogodku sočustvoval s stisko človeka, ki bi ob rojstvu prvi zrak v nerazvita pljuča zajel na neki drugi celini. Tudi tam je nebo enako modro in v tem je vsa poanta. Če mi boste zaradi tega dopovedovali, da sem v sebi padel na izpitu iz tribalnega instinkta, to mirne duše sprejmem. Če bi se hotel bosti z vami, bi vam rekel, da moja domovinska pravica ni geografsko zamejena, ker je tisto, kar je na dnu vsega, univerzalno in ga kot takega ni mogoče stlačiti v vse mogoče forme tega sveta, zato tudi menim, da ni naloga uniforme, da brani slovensko, kadar seveda ni govora o zemlji, temveč da brani ravno tisto univerzalno, to pa je človeško dostojanstvo. Če kaj, branimo geografske meje, zato da bi se znotraj njih moglo razvijati človeško dostojanstvo. Narodnost ne igra pri tem nobene vloge.

Bilo je pred meseci. S kolegom sva posredovala ob neki kršitvi javnega reda in miru, ki jo je bil storil zanemarjeni moški v petdesetih. Od s poletnim soncem pregretih asfaltnih tal so se v zrak dvigale meglice, skozi njih je do mene prišla težka, alkohola polna sapa moškega:” vsega so krivi ti Albanci,” je rekel, in dopolnil, da on nima ničesar, oni pa imajo v Sloveniji stanovanja.

To pripovedujem zato, ker je značajno v dvojem. Najprej bi lahko v teh ” vseh albancih ” prepoznali kužni subjekt, ki ga kot sprožilec potrebuje logika, po kateri deluje ekonomija strahu, in potem nam pride ta izjava prav v argumentativnem smislu, če hočemo podpreti tezo francoskega filozofa Milnerja, ki je v tem, da smo na pojav migrantov še posebno občutljivi vsi tisti, ki smo šestdeset ali koliko že let živeli pod svinčeno zaveso. Tam nismo imeli prav dosti v materialnem, in četudi smo se tistih časov rešili, je spomin na njih še živ, migrante pa doživljamo kot na prišleke, na tujce, s katerimi nam ni nič skupnega, ki so prišli, da bi stregli po našem blagostanju. Pripominjam samo, da je percepcija, po kateri s tistimi z druge strani reke nimamo nič skupnega, zgrešena. Nas in njih življenje enako boli, kar je mogoče povedati tudi tako, da ni nas in ni njih.

Kdor je v torek spremljal sejo parlamentarnega odbora za notranje zadeve, je lahko jadral na valovih populizma, ki so butali v skale, na katere je postavljena varnost. Razumem strah in negotovost, ki ju sproži ugrabitev, toda reči, da Slovenija ni varna, če se lahko pripeti tak dogodek, je ali do kraja nedomišljeno, ali pa načrtno pritiskanje na sprožilec ekonomije strahu. In oboje neodgovorno. Varnost, dragi moji, ni stanje, ki bi bilo odvisno od singularnega dogodka, temveč je dimenzija, ki jo vzpostavljajo kategorije kot so konstantnost, stalna prisotnost, povprečnost in množičnost. Absolutne varnosti ni in je ne more biti, preprosto zato, ker izmuzljivega življenja ni mogoče spraviti v kalupe česarkoli, zato vsega pač ni mogoče ne nadzorovati, ne kontrolirati in ne preprečiti.

Kadarkoli so mi v številnih policijskih postopkih žrtve nasilja v družini zastavljale vprašanje, ali jim lahko zagotovimo varnost, sem odgovoril odkrito: naredili bomo vse, kar je v naši moči in pristojnosti, toda absolutne varnosti ni, ne za vas, in še manj za nas, ki opravljamo ta poklic in izpostavljamo sami sebe zato, da bi zagotavljali varnost.

Enako je v tem hipu na južni meji. Policisti delajo, kar je v njihovi moči, vendar je jasno vnaprej, da v celoti ilegalnih migracij ne bomo izkoreninili. Tako daleč v zgodovino segajo, kolikor sega v zgodovino obstoj človeka. Samo v pomislek: Foucault v Življenju in praksah svobode na nekem mestu povzame misli Frančiška iz Sala, meniha iz enajstega stoletja, ki zapiše, da produktivnosti ne zagotavlja stalnost, temveč nomadstvo.

Policija pač dela s kadri in sredstvi, ki jih ima na voljo. Ne enega ne drugega si ne določa sama in je v tem smislu odvisna od odločitev, ki so jih dolgo nazaj sprejemali drugi. In dela dobro. K temu prispevajo improvizacijski učinki pripadnosti ideji, ki jo nosimo v sebi.

Sredica te ideje, tisto univerzalno, kar preseva iz nje, pa je splošna javna korist in naprej Dobro, zato tisti, ki pride čez reko, ni kužni subjekt, temveč človek. Sveta ne žene sovraštvo dveh dialektičnih nasprotij, ker bi to v končni posledici vodilo do izničenja enega pola, temveč ljubezen, ki edina nosi v sebi zmožnost gladiti ostre robove in s tem svet držati v ravnovesju. Do bifurkacijske točke. In potem znova.

Pri šestnajstih sem očaran ostrmel nad Tolstojem, potem ko sem prvič prebral obsežni roman Vojna in mir. Te dni, ko jo dve desetletji in pol kasneje berem četrtič, razumem še toliko bolj, kaj mi veliki pisatelj o univerzalnosti pripoveduje skozi misli Nikolaja Rostova, ki je s svojimi konjeniki v bitki pri Vitebsku odbil napad francoskih dragoncev. V trenutku, ko je dvignil sabljo, da bi s konja pokončal premaganega Francoza pod njim, je zagledal grozo in strah v njegovih očeh. In mu je neka nevidna sila v njem preprečila, da bi zamahnil z roko. V naslednjih dneh, ko so mu dodelili odlikovanje, je takole mislil sam pri sebi: ” Torej se ti tudi bojijo, še bolj kakor mi! Tak to imenujejo junaštvo – samo to? In mar sem to napravil za domovino? In kaj mi je storil, s svojo jamico in svojimi višnjevimi očmi? Pa kako se je ustrašil! Mislil je, da ga bom ubil. Zakaj bi ga ubijal? Roka mi je vztrepetala. In so mi dali georgijevski križec…ničesar ne razumem, prav ničesar ne!”

Ta ista sila, zaradi katere je Rostovu vztrepetala roka, sili mene, da grem in izmučenemu ilegalnemu migrantu med čakanjem, da potečejo zakoniti postopki, kupim pico. Tisto, kar potem odseva v njegovih očeh, je začudenje nad nečim, kar je na svoji poti že zdavnaj izgubil, in tisto ni nič manj in nič več kakor upanje v človečnost.

Minervina sova na uniformirani prelomnici

Uniformirani stojimo na neki prelomnici in zapuščamo vse, kar nam je bilo poprej znanega. O prelomnici vemo samo to, kar je lastno vsem prelomnicam: svet se potlej strmo prelomi. Možno je ubežati marsičemu, ni pa mogoče ubežati menjavi ritma. Če je tisto, kar sledi, ovito v meglice predstave, je tisto, kar zapuščamo, izpostavljeno nujnosti premisleka. V sebi se spominjamo Kanta; misliti, misliti in misliti, je zapisal. In ko že mislite, da ste vse domislili, mislite še malo bolj, je dodal. In nam s tem vrgel rokavico in v njej skrito Minervino sovo, to zaščitnico filozofije, ki vzleti šele, ko pade mrak. Mi pa bomo mislili tisto, kar smo uniformiranega doživeli na prehojeni poti, samo zato, da bi poskusili razumeti. In da bi prihranili, sebi in drugim.   

Poskusimo torej razumeti. In povejmo na glas: naša misel stoji sama. Ne more se opreti na gotovost vrednostne sodbe. Naša misel stoji na refleksiji nekega, s policijo, njeno idejo in policijsko prakso prežetega življenja, in podrobnemu uvidu v tisto, čemur bi lahko rekli prevladujoča policijska misel, in ostane kot taka tistemu, ki bi jo rad razumel iz one strani policijskih postopkov, nedostopna. Imejmo pri tem ves čas v mislih le, da govorimo o pojavih, ki se sprva vršijo v osebnostnih strukturah mladih ljudi, brezkompromisnih od kipeče življenjske energije, ki jo čutijo v sebi. Taki vstopamo v policijske izobraževalne procese. Po sintezi poklicne in osebnostne identitete, ki se izvrši v mladem policistu, ostane mlademu policistu kot na piedestal postavljen svetli cilj zasledovanje splošne javne koristi, splošnega javnega dobrega. O tem je mogoče postaviti in pobijati mnoge različne argumente, ni pa mogoče, tako se nam zdi, izpodbiti argumenta o načinu interventnega odhoda na kraj, kadar je tak odhod potreben zaradi eksistencialne stiske znanega, in, še bolje, neznanega človeka. Gre za to, da se policisti klicu na pomoč odzovemo v najkrajšem možnem času, in predstavlja ravno ta najkrajši možni čas imperativ, ki je kot počelo zasidran globoko v notranjosti vsakega pravega policista, čeravno se policisti zavedamo nevarnosti za nas same, ki je premo sorazmerna s hitrostjo našega prihoda na kraj, ki ga predstavlja mesto, kjer je potrebna naša pomoč. Ni ga zapisanega pravila, ne v zakonski in ne v podzakonski obliki, zaradi katerega bi policist lahko trpel sankcije, če si vzame za prihod na kraj nekaj minut več, kvečjemu je zgodba lahko obratna. Hitrejši kot je prihod na kraj, večja je verjetnost, da bo policist prisiljen v delovanje, njegovo delovanje pa podvrženo kasnejšim presojam. In vendar je to za nas ločnica, po kateri se delimo policisti. Če vzame torej policist zares splošno javno korist in Dobro, vzame zares tudi samožrtvovanje, ki je eden izmed treh stebrov, na katerih stoji zlizanost poklicne in osebne identitete. Druga dva stebra sta integriteta in pripadnost. V tem je rojstvo t.i. božjega sindroma, ki ga kot takega v zadnjem obdobju poimenuje nekaj, kar bi lahko imenovali zametek sistematične psihološke misli o policijski dejavnosti, ki se odvija predvsem onkraj luže. To rojstvo predstavlja najmanjši skupni imenovalec, na katerem se lahko poenotijo različne prakse policijskih šolanj na zahodni polobli. Ker je življenju, če kaj, imanentno to, da ni nič v njem enoznačnega, skriva tudi ta logika v sebi pasti. Ena izmed manifestacij t.i. božjega sindroma je namreč v tem, da si policist vzame za svojo dolžnost preprečiti vse zlo, ki se odvija na območju njegovega delovanja, to pa je samo po sebi nemogoče. Razočaranja, ki nujno izvirajo iz takega prepričanja, pri čemer zavesti šele ostane, da bo tako prepričanje kot posameznikov gonilnik osvetlila, vodijo, če trajajo dovolj dolgo, do moralnega trpljenja, ki v končni implikaciji privede do izginotja sočutja, ki bi ga sicer policist kot človeško bitje moral biti sposoben kazati v policijskih postopkih. Druga manifestacija t.i.božjega sindroma se lahko izvrši v popačeni percepciji, nje nevarnost pa se kaže v tem, da Jaz, policist, ki branim splošno javno korist, pod vtisom Ega, ki terja svoje, na širokih poljih policijske dejavnosti samega sebe dojamem kot personificirano manifestacijo zakona. Jaz ne predstavljam zakona, jaz sem obraz tega zakona, še več, jaz sem zakon. Tako intimno doživljanje samega sebe, četudi ga vodi zasledovanje splošne družbene koristi, se lahko med delovanjem sprehaja po poljih transgresije, pri čemer je transgresija ne toliko v ignoranci checks and balances, implementiranih v kazensko pravno zakonodajo, temveč bolj v ignoranci tistega, kar se reflektira skozi checks and balances, to pa je nič drugega kakor univerzalno človeško dostojanstvo, pojmovano v najširšem možnem smislu. Tako pojmovano človeško dostojanstvo je podstat, na katerem stoji francoska revolucija. Jaz, policist, branik vrednot neke družbe, ki sestoji iz množice, se v sebi dvignem nad to množico. Ker se žrtvujem zanjo, tako si misli ego, si zaslužim njeno priznanje. Osuplemu policistu pa se zgodi ne samo to, da mu ravno ta množica, nad katero se je po lastnem prepričanju s plemenitostjo svojega poklica, ki leži v samožrtvovanju, tudi za ceno življenja, vzdignil, ni voljna podeliti nobenega priznanja, temveč mu pogosto namesto priznanja namenja svoj prezir. Policijski postopki so polni tega prezira, kakor so ga polni spletni forumi. Soočenje s tem prezirom je za policista, ki za časa opravljanja svojega poklica vsak dan opravi kako dobro delo, zelo boleče. Nevarnost fenomena se kaže tudi v povratni zanki. Jaz, dojet kot personificirani obraz zakona, besede in dejanja ljudi v postopkih, ki bi jih sicer bil sposoben videti v objektivni luči, dojema osebno, s tem utegne izgubiti kritično distanco, ki je temelj profesionalnemu ravnanju, z neprofesionalnim ravnanjem pa lahko generira poprej opisani prezir, ki ga sam tako težko sprejema. Ker gre za dovolj pogost pojav, ki ga spremlja  policistovo neustrezno nagovorjeno občutenje, vsota rezultira v občutenju, ki se kaže, tako tudi številni avtorji, kot eden izmed temeljnih vidikov policijske subkulture, to pa je prepričanje, po katerem smo mi, policisti, in ste vi, stranke v naših postopkih, ki se simbolično navzven še najbolje kaže v rešetki na oknih intervencijskega vozila. Tam zunaj ste vi, tu, znotraj, smo mi. In potem je tu še vse tisto, kar policist vidi in doživi pri opravljanju poklica. Tisto ima za posledico, da je povprečna policijska narava konservativna in sumnjičava. Novosti in spremembe dojema z nezaupanjem in je kot taka veliko bolj kakor k univerzalnosti in sprejemanju nagnjena k zapiranju vase in drobljenju. V tem je nevarnost, je napačna pot in to bi vam želeli prihraniti, vsem vam, ki uniformirani stopate nanjo.

Minevanje časa ima v občutljivem, dojemljivem  in iščočem človeku, čigar edino versko načelo je, po Hesseju, predanost resnici, sposobnost, ki vodi k predrugačeni zavesti. Mine mladost in z njo v brezkompromisno absolutnost svojih prepričanj zaverovana osebnost, ki v samorefleksiji trči ob zamejeno nemoč lastne osebe, kadar se ta postavlja zgolj kot Jaz. Na dnu vsega, v točki, ki je hkrati Nič in Vse, je prava narava vseh stvari. Ta narava je moja narava in moja narava je narava vsakega izmed nas. Ne glede na narodnost, barvo kože in veroizpoved. V tem je zaobjeta temeljna pravica do človeškega dostojanstva v najširšem možnem smislu. Jaz, ki ne hlepi več po prepoznanju in priznanju lastne posebnosti, temveč ve, da se mora zateči k ponižnosti in skromnosti in se tako pristirati nazaj h koreninam življenja,  če želi izkusiti njegovo veličino, od množice ne terja več priznanja. Tak Jaz zdaj ve, da je plemenitost tega poklica v plemenitosti, ki ostane ne samo neizgovorjena, temveč tudi neobčutena, samoumevna, zakaj v nastanku vsake misli o lastni plemenitosti je že nekaj napuha, tega pavjega perja, s katerim se kiti Ego. Mi pa nočemo več priznanja množice. Namesto tega vemo, da je prava nagrada v skromnem, neprepoznanem služenju tej isti množici, pri čemer smo se pod močno lučjo zavesti in razuma že pred časom razdružili od zakona; če smo bili kdaj poprej zakon, smo zdaj njegovi izvrševalci. V vsakem obrazu, ki se sredi policijskega postopka znajde pred nami, ne glede na vlogo, ki je temu obrazu v policijskem postopku pridodana, vidimo obličje človeškega dostojanstva, v tem ni samo naša dolžnost, temveč najneizprosnejši sodnik, ki počiva v vsakem izmed nas. Zdaj vemo, da si vsako človeško dostojanstvo kot univerzalna, človeku imanentna lastnost, neodvisna od vseh ostalih človeških atributov, zasluži, da se mu približamo s tistim, kar so v evangelijskem smislu najvišji vidiki ljubezni; z usmiljenjem, sočutjem in milostjo. Kar bo drugi storil s tem, je njegova stvar, vendar se zdi, da znotraj takega odnosa še posebej kaže svojo moč vzročno posledični zakon. Zdaj vemo, da sta dobro in zlo le različni plati istega kovanca, to je zgodba, ki nam jo pripoveduje sumerska boginja Inana, in da se je nam, ki smo se imeli za zastopnika dobrega, mogoče srečati na pol poti tudi s tistim, ki smo ga imeli za zastopnika zla, pri čemer je to srečanje mogoče napolniti s človečnostjo, ki daje upanje in vero, počiva pa v trdni logiki Wildovega zapisa, po katerem ima vsak svetnik svojo preteklost in vsak grešnik svojo prihodnost. Še več; če raztegnemo moči spoznanja do skrajnosti, je tudi h grešniku mogoče pristopiti s samoobtožbo, to nam Hessejev Leo in Tolstojevo Vstajenje še predobro kažeta.   Brez vsakršnega dvoma nam mora biti jasno, da realne danosti našega poklica tu in tam od nas zahtevajo odločno aktivnost v obliki sile, vendar je ta sila dopustna le, kadar so vse ostale možnosti izčrpane in še to samo takrat, ko se uveljavlja zakonitost, po kateri se pravice in dolžnosti vsakega posameznika končajo tam, kjer se prično pravice drugega. Presoja, kdaj in kako ravnati v posameznem primeru, je proces, prepuščen nadzorniku, ki mu ni mogoče ubežati, ta pa ne prihaja pred nas od zunaj, temveč je ves čas v nas. Smo v kraljestvu vesti. Njen glas nam pravi, da sveta en sam posameznik ne more rešiti, mu pa lahko pokloni drugačno obličje, če mu prisluhne z usmiljenjem in sočutjem, sploh, če nastopa v uniformi, ki v očeh ljudi pooseblja državo, in je v tem občutenje, ki se kaže kakor smisel.

To misel vam, drage moje sodelavke in sodelavci, stoječ na prelomnici, zapuščam v premislek, preden se vam zazrem v oči in si s stisnjeno pestjo dvakrat udarim po prsih, tam, kjer utripa srce, potem pa z odločnim korakom zapustim prelomnico in se odpravim v meglice predstave.